S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Kraški ovčar

Sinonimi: kraševec, brek, čič, istrski ovčar, ilirski ovčar
Kraški ovčar je slovenska avtohtona pasma pastirskih psov in naša edina pasma psov, ki jo priznava mednarodna kinološka zveza.

Opis

Kraškega ovčarja so za vlogo pastirskega psa in varuha črede s selekcioniranjem oblikovali pastirji drobnice na območju Krasa, Pivškega in Istre. Vedenja o tem, kdo so predniki kraškega ovčarja in kako je prišel na to ozemlje, so različna. Tako kot za druge pasme pastirskih psov z območja Balkanskega polotoka se tudi za kraškega ovčarja domneva, da je njegov prednik tibetska doga, na območju Čičarije pa se je najverjetneje naselil skupaj z nomadskimi Vlahi oziroma Čiči, na kar kaže tudi eno od njegovih poimenovanj – čič.

Prvi pisni viri o kraških ovčarjih kot pastirskih psih segajo v leto 1558, ko je upravitelj kobilarne Lipica Franc Jurko zapisal, da so za varnost plemenskih kobil poskrbeli z nakupom močnih in ostrih psov. V 17. stoletju jih je v Slavi Vojvodine Kranjske kot močne in bojevite pse iz okolice Pivke opisal tudi Janez Vajkard Valvasor: »Med psi niso kranjski najslabši, zlasti na Krasu in Pivki, kjer so tako veliki in močni, da volku krepko kožo stresejo; zato jih imajo pastirji vedno pri sebi«. Ta pasma psov je ime kraški ovčar dobila v prvi kinološki študiji, ki jo je leta 1925 objavil Ivan Lovrenčič v reviji Športni pes. Leto pozneje se ime kraški ovčar v povezavi z razstavo psov pojavi tudi v reviji Slovenec.

Leta 1939 je slovenski kinolog Teodor T. Drening v Stockholmu predstavil referat, na podlagi katerega je FCI pasmo prvič mednarodno priznal pod imenom ilirski ovčar. Imenu kraški ovčar so se zaradi nasprotovanja italijanskih kinologov odpovedali, saj je bil v tistem času Kras pod Italijo.

Druga svetovna vojna je pasmo številčno močno zmanjšala, saj je preživelo le nekaj živali. Z leti so kinologi in vzreditelji njihovo število ponovno povečali in leta 1968 je bila pasma mednarodno priznana kot pasma kraškega ovčarja.

Zlasti po izidu knjige Miroslava Zidarja "O kraševcu" leta 1990 se za to pasmo psov čedalje pogosteje uporablja ime kraševec, ki bolj ustreza pastirskemu poreklu tega psa. Kraševec namreč ni ovčar (zganjalec črede), ampak predvsem njen varuh.

Od leta 2006 na Oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete Univerzi v Ljubljani potekajo genske raziskave kraškega ovčarja, kar je pomembno tako z vidika poznavanja kot ohranjanja genske pestrosti ogrožene populacije te pasme psov. Od tega leta pod strokovnim vodstvom Društva ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev Slovenije (DLVKOS) poteka tudi pilotni projekt vrnitve kraševca v prvotno vlogo varuha črede, od leta 2009 pa Biotehniška fakulteta in DLVKOS vodita javni informacijski sistem za kraševce. celotna populacija teh psov je v letu 2010 ocenjena na okrog 800 živali.

V sodobni družbi je kraški ovčar prepoznaven predvsem kot družinski pes, ki ga odlikuje velika privrženost njegovim vodnikom in članom družine, hkrati pa je tudi učinkovit čuvaj. Ima dolgo dlako železno sive barve ter zaobljeno, plemenito glavo s spuščenimi ušesi in prijaznim izrazom. Zaradi značajske neodvisnosti, ki je lastnost varuhov črede, sta pri njem potrebni dosledna vzgoja in ustrezna zgodnja socializacija.

Avtor zapisa

Mojca Emeršič, Branka Emeršič, Mateja Golež (Zavod za gradbeništvo Slovenije)

Komentiraj