S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Politika zasebnosti

Arboretum Volčji potok

Uradna oznaka: Volčji potok - Arboretum
Načrtno urejen park z bogatim nasadom lesnatih rastlin (dreves in grmovnic) je pomemben spomenik oblikovane naravne vrednote in vrtnoarhitekturne dediščine.

Opis

Na severovzhodnem robu Kamniškobistriške ravni se v bližini Radomelj na 88 ha parkovnih zemljišč razprostira edini slovenski botanični vrt za lesne rastline – Arboretum Volčji potok. Nasad obsega več kot 4500 domačih in tujih rastlinskih vrst dreves, grmovnic in drugih rastlin, ki pripadajo tako osnovnim botaničnim vrstam iz Evrope, Severne Amerike in Azije kot kultivarjem, vzgojenim v okrasne namene. Najpogostejše drevesne vrste so bukev, breza, hrast, lipa, javor, japonska češnja, magnolija, bor, jelka, cipresa, smreka, tisa in rododendron. Poleg lesnih rastlin so v Volčjem potoku tudi druge rastlinske vrste in združbe. Tako lahko v vrtu vidimo naravne združbe borovja z borovnicami, bukovja s kresničevjem in jelovja s trokrpim mahom. Nasadi tulipanov in drugega cvetja, rododendroni, vrtnice in lokvanji razveseljujejo ljubitelje cvetja, bogata zbirka dreves in grmov, naravni gozd in mokri travniki pa so zanimivi za ljubitelje narave. Arboretum Volčji Potok, ki je bil sprva zasnovan kot zasebni park, je zdaj kulturno-prosvetna ustanova, namenjena izobraževanju in raziskovanju. Parku dajejo dodatne vsebine številne zabavne, kulturne in izobraževalne prireditve. V zadnjem desetletju je postal znan po spomladanskih cvetličnih razstavah, ki pritegnejo mnogo obiskovalcev iz Slovenije in tujine. Arboretum je zavarovan kot vrednota oblikovane naravne dediščine, z vidika nepremične kulturne dediščine pa je pomembna vrtnoarhitekturna dediščina.

Zgodovina parka sega v leto 1882, ko je grajsko posest Volčji potok kupil Ferdinand Souvan. Skupaj s preurejanjem dvorca je na pripadajočih njivah in travnikih zasadil drevje in uredil park, ki ga je obdal z zidom. Po njemu je posestvo podedoval Leon Souvan, ki je namenil precej pozornosti preureditvi in razširitvi parkovne površine. Podrl je obzidje prvotnega parka ter izpopolnil park z nasadi domačega in eksotičnega drevja. Ob južni in jugozahodni strani ga je obdal z gabrovo živo mejo. Na pridobljenih zemljiščih je uredil ribnika, obrasla z lokvanjem in trstičjem. Del vrta pred dvorcem je preoblikoval v formalno-geometrijski parter (francoski vrt), druge dele parka pa po vzorih iz narave (angleški park) (Ogorevc, 1979). Naslednji mejnik v zgodovini parka je bilo leto 1946, ko je Zavod za spomeniško varstvo park in parkovni gozd ovrednotil kot pomembno hortikulturno stvaritev. Leta 1952 je njegovo upravo prevzela Agronomska in gozdarska fakulteta Univerze v Ljubljani. Vseskozi je poudarjala, da je treba zaščiteni kompleks ohraniti v takem stanju, da ga bo mogoče skupaj z okoljem postopoma razviti v arboretum, kakršnega nujno potrebujejo slovenske izobraževalne in znanstvene ustanove. V sodobnosti naloge arboretuma obsegajo različne dejavnosti: gospodarjenje s parkom, vzdrževanje rastlinske zbirke, vzgojo rastlin v lastnih drevesnicah, vodenje vrtnega centra, načrtovanje in urejanje zelenih površin.

Arboretum sestavljajo Francoski park, Stari park, Souvanova loka, Rozarij, Zgornji angleški park, Jelova draga, Spodnji angleški park, Hujski park, Južni park, Zahodni park in gozd. Osrednji del parka je oblikovan kot formalen geometrijski parter, ostali del je v krajinskem slogu. Ohranjen je vstopni drevored iz 19. stolrtjs. Ozadje nasadov tvori grič z gozdom. Ob prelomu iz 19. v 20. stoletje so tu delovali nekateri slovenski impresionisti, med njimi tudi Matija Jama. Galerija Arboretum gosti stalno zbirko skulptur kiparja Janeza Boljke.

»Arboretum opazno vpliva na vedenje ljudi. V nasprotju s tistimi, ki drugod v naravi radi uganjajo hrup ter puščajo za sabo nered in nesnago, se večina obiskovalcev arboretuma vede mirno in spoštljivo, še zlasti spomladi, ko zacveti stotisoče narcis, hiacint, perunik, ko požene več kot milijon tulipanovih čebulnic. Človek se tedaj poduhovi, nemara zato, ker ga urejena in prebujena priroda vabi, naj obnovi izvirno naravo svojega bitja, stori nekaj premišljenega nasproti spontanemu, zavednega nasproti nezavednemu.« (Kozinc, 2010)

Strokovne reference in viri

  • Kozinc, Ž. 2010: Okrog Ljubljane. Ljubljana. [COBISS-ID 249930752]
  • Mastnak, M. 1990: Dendrološke posebnosti arboretuma Volčji potok (morfološka variabilnost dendroflore). diplomska naloga. Ljubljana. [COBISS-ID 2601894]
  • Mastnak, M. 2003: Od graščinskega parka do arboretuma : arboretum Volčji Potok. Gea, letn. 13, št. 10, str. 40–41. Ljubljana. [COBISS-ID 2601894]
  • Ogorevc, M. 1979: Arboretum Volčji potok. Ljubljana. [COBISS-ID 3353089]
  • Ogorevc, M. 1987: Arboretum Volčji potok kot prizorišče za srečanje z rastlinami. Ljubljana. [COBISS-ID 1265206]
  • Perko, D. 1993: Arboretum Volčji potok. Geografski obzornik, Letn. 40, št. 3, str. 19–26.. Ljubljana. [COBISS-ID 63535360]

Avtor zapisa

Matjaž Hribar (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Hribar, M. 2010: Arboretum Volčji potok. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/396-arboretum-volcji-potok.

Komentiraj