S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Jeruzalemske gorice

Uradna oznaka: Jeruzalem - Jeruzalemske gorice
Sinonimi: vzhodne Ljutomersko-Ormoške gorice, vzhodne Ljutomersko Ormoške gorice
Terasirana vinogradniška pokrajina med Ljutomerom in Ormožem.

Opis

Jeruzalemske gorice so gričevje med Ljutomerom na severu in Ormožem na jugu, v skrajnem jugovzhodnem delu Slovenskih goric. Na starih upodobitvah lahko kultiviranju vinorodnega območja Prlekije sledimo vsaj do leta 1681 (na primer Vischerjeva grafika Ljutomera in okolice). Za razvoj vinogradništva so najpomembnejši ugodni pedološki in podnebni dejavniki. Kamninsko podlago sestavljajo peščeni lapor, peščenjak, pesek in konglomerat. Na njih so pogosti usadi, ki ustvarjajo strma pobočja. Prsti na temenih slemen in v strmih legah so peščene in rahle, v zmerno položnih legah in dolinah pa težje. Spodnja meja vinogradov se drži mikroklimatske ločnice, ki jo določa večja verjetnost pozeb nižje v dolini. V tako imenovanem toplem pasu, ki se začenja od 15 do 40 m nad dolinskim dnom in sega vse do vrha slemen, so višje nočne minimalne temperature. Po slemenih gričevja so se zato, ker so bolj suha in topla od dolin, kot delovna sila naselili viničarji. Viničarije, klečaje, klučaje ali kleti, zidi in štoki so nanizani v razloženih naseljih z obeh strani grebenskih cest nad vinogradi. Lastniki so večinoma stanovali daleč od svojih vinogradov. Delavce, ki so jim obdelovali vinograde, so najprej začasno naselili v stavbah poleg vinogradov, pozneje pa so se ti skupaj s svojimi družinami v njih naselili za stalno. Tako sta se oblikovala sloj viničarjev in z njim povezano viničarsko razmerje.

Strogi vinogradniški predpisi, imenovani »gorske bukve«, so od 16. stoletja podrobno opredeljevali načine dela v vinogradih glede kakovosti prsti, obsega posameznih del in odvodnjavanja, tako da se ni škodovalo sosednjim vinogradniškim parcelam. Že v obdobju Avstro-Ogrske so bile izvedene različne strokovne analize kakovosti prsti in s tem določene idealne vinske lege ter območja, ki jim grozi nevarnost zemeljskih zdrsov. Da bi zdrse preprečili, so zasajevali sadovnjake, problematične parcele pogozdili, pozneje so sadili tudi orehe. Dekorativni topoli, zasajeni po slemenih, so poleg zagotavljanja sence ob poti pripomogli k izsuševanju zemljišč bližnje okolice. Tradicionalni vinograd se je bistveno razlikoval od sodobnega vertikalnega vinograda, kjer so trte z žično oporo zasajene v vrstah. Belec (1968) ga poimenuje »tradicionalni vinograd na kolju«, saj je bila vsaka trta privezana na svoj kol, z drugimi ni bila povezana z žično oporo in ni tvorila vrste. Po letu 1945 je nekdanja vinogradniška delovna sila poiskala trajnejšo in bolje plačano zaposlitev v industrijskih mestih. Vinogradništvo so s številnimi reformami preoblikovali v dejavnost manjših zasebnih vinogradnikov in večjih vinogradniških zadrug. V Jeruzalemskih goricah sta bila to Vinogradniško-živinorejski kombinat Ljutomer (VŽK Ljutomer) in Kmetijski kombinat Jeruzalem-Ormož iz Ormoža. Najvidnejša oblika nove organiziranosti je bilo terasiranje pobočij. Za terasiranje sta bila odločilna dejavnika pomanjkanje delovne sile za ročno obdelavo in omejitve tedanje kmetijske mehanizacije, ki še ni omogočala obdelovanja strmih pobočij. VŽK Ljutomer je s pripravami na terasiranje vinogradov začel leta 1960, ko je beograjska Poljobanka nudila zelo ugodne bančne kredite. Strokovna podlaga za množično terasiranje so bile izkušnje iz vinograda v naselju Globoka, ki je bil na terasah urejen že pred 2. svetovno vojno, in z vinogradov na griču Vardovščak, kjer je terasiranje potekalo od leta 1953. Terasiranje se je začelo po letu 1965 na območjih naselij Slamnjak, Ilovci in Železne Dveri, od koder se je širilo proti jugu in zahodu, v smeri Jeruzalema. Izvajalca del sta bili podjetji Obnova Maribor in Agrotransport Ptuj. Terasirana zemljišča so prinašala za tretjino manjši pridelek na hektar, vendar na posameznem trsu veliko večjega, k čemur so prispevale tudi nove sorte zasajene vinske trte. Pridelek je bil zato količinsko večji od nekdanjega. Podobno je terasiranje izvedel KK Jeruzalem-Ormož, le da je bilo to še bolj obsežno in je potekalo do konca osemdesetih let.

Leta 1976 – deset let po začetku urejanja teras – je občina Ljutomer v svojem delu Jeruzalemskih goric razglasila Krajinski park Ljutomerski ribniki in Jeruzalemske gorice s površino 1346 ha. Šestnajst let pozneje je podobno naredila še občina Ormož, ko je leta 1992 ustanovila Krajinski park Jeruzalemsko-Ormoške gorice s površino 1911 ha. Obe zavarovani območji še vedno nimata določenega upravljavca in obstajata le na papirju. Oba krajinska parka sta bila ustanovljena z namenom zaščite območja pred pozidavo z individualnimi hišami in vikendi na privlačnih lokacijah. Terasirani vinogradi so postali tako pomemben element kulturne pokrajine, da je bilo zaradi njih območje Jeruzalemskih goric zavarovano kot izjemna kulturna pokrajina. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je pokrajinski videz Jeruzalemskih goric zaradi preurejanja terasiranih vinogradov v vertikalne vinograde znova začel temeljito spreminjati. Med starejšimi terasasto urejenimi vinogradi so začeli nastajati prenovljeni vinogradi z izravnanimi terasami in z nizi trt, ki tečejo vzdolžno po pobočju, saj to omogoča večje število trt na enoto površine in lažjo strojno obdelavo vinograda. Sodobna kmetijska mehanizacija omogoča tudi strojno obdelavo strmejših pobočij. Vertikalni nasadi v primerjavi s terasiranimi omogočajo do 60 % več trt na enoto površine, kar poleg lažje in cenejše obdelave pomeni tudi večji zaslužek, tako na račun obilnejšega pridelka kot tudi kmetijskih subvencij. Poleg sodobne kmetijske mehanizacije sta glavna razloga uničevanja teras denacionalizacija in dedovanje ter z njima povezane delitve zemljiških parcel. Na območju obeh krajinskih parkov je približno polovica nekdanjih teras že izravnanih. S spreminjanjem vinogradov v vertikalne nasade se ne spreminja le videz pokrajine, ampak se pojavlja tudi nevarnost erozije.

Kulturne terase na območju Jeruzalemskih goric so novejša antropogena pokrajinska prvina, s komaj polstoletno tradicijo. Sprva so človeku pomagale gospodariti na nadpovprečno strmih pobočjih, zdaj pa jih cenimo tudi ali predvsem po estetskih merilih. Splošna vrednost pokrajinske privlačnosti vinorodnih teras je glavni turistični adut Jeruzalemskih goric. Vinorodne terase Jeruzalemskih goric so med glavnimi fotografskimi motivi, ki jih v medijskih kampanjah uporablja slovenska turistična industrija. Jeruzalemske gorice so postale prepoznavne prav po zaslugi teras in so kot takšne postale sinonim za terasirane vinograde, zato si jih le stežka zamišljamo brez njih.

Strokovne reference in viri

Avtor zapisa

Primož Pipan (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Pipan, P. 2016: Jeruzalemske gorice. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/494-jeruzalemske-gorice.

Komentiraj