S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Ljubljansko barje

Uradna oznaka: Ljubljana - Kulturna krajina Ljubljansko barje
Ljubljansko barje je najjužnejši del Ljubljanske kotline. Sestavljajo ga ravnina, sredi katere se dvigajo osamelci, ter hribovje in gričevje na obrobju. Od leta 2008 je zavarovan kot krajinski park.

Opis

Ljubljansko barje se razprostira v južnem delu Ljubljanske kotline in je ena najbolj preoblikovanih pokrajin v Sloveniji. Po zadnjih dognanjih naj bi se to območje začelo oblikovati na prehodu iz spodnjega v srednji pleistocen; Horvat in sodelavci (2013) proces umeščajo v čas pred 800.000 leti. Ugrezanje je potekalo ob številnih prelomih, ki vzdolžno in prečno križajo območje, vendar ni bilo enakomerno, osamelci pa naj bi kazali, da ga ponekod sploh ni bilo (na primer Babna gorica, Grmez, Grič-Dobčenica, Kostanjevica, Plešivica). Tektonska udorina se je postopno zapolnjevala z rečnimi in jezerskimi sedimenti, zato na površju prelomov ne moremo opaziti, vidni so le na obrobju. Z vrtinami in geofizikalnimi raziskavami so ugotovili, da je do največjih ugrezanj prišlo v okolici Škofljice v vzhodnem delu Barja (Pavšič 2008). Ugrezanje še vedno poteka, v zadnjih tridesetih letih je v različnih delih Barja znašalo od 8,8 do 24,1 mm na leto (Brenčič 2008). Osamelce gradijo različne, večinoma karbonatne kamnine. Med domačini je bil posebej cenjen »črni marmor«, sicer apnenec, ki so ga lomili v Kuclerjevem kamnolomu na Lesnem Brdu in uporabljali za izdelavo vratnih in okenskih okvirjev ter stopnic. V podpeškem kamnolomu v Podpeči so za izgradnjo Emone kamen lomili že Rimljani, apnenec iz tega kamnoloma pa je širši javnosti znan kot »podpeški marmor« ali tudi kot »podpečan«.

Območje pomembno zaznamuje voda, značilne so vsakoletne kraške in občasne hudourniške poplave. Med rekami ima najpomembnejšo vlogo Ljubljanica, ki skriva marsikatero arheološko dragocenost, sicer pa Barje napajajo vode iz nekraškega (Podlipščica, Horjulščica, Gradaščica, Glinščica, vodotoki z Golovca) in kraškega zaledja (Borovniščica, Iška, Želimeljščica in Ižica). Precej vodotokov je reguliranih. Tako naj bi na primer reka Iška, ki se danes v ravni strugi izliva v Ljubljanico v Lipah, pred regulacijo, izvedeno v letih 1796–1798, tekla drugje in se severno od Iške Loke izlivala v Loščico. V južnem delu Barja, v stičnem pasu med Iškim vršajem in barjanskim površjem, najdemo izvire (na primer Izviri Iška Loka) in nekaj redkih retij oziroma manjših barjanskih oken (na primer Barjanski okni Jevšnik, Mareke na Barju, Strahomersko okno). Melik (1946) je menil, da jih napaja talna voda iz Iškega vršaja. Med vodnimi pojavi na Ljubljanskem barju velja omeniti še Podpeško jezero, ki je z 51 metri globine eno najglobljih jezer pri nas.

O podobi Ljubljanskega barja do srede 18. stoletja iz zgodovinskih virov ne izvemo veliko. Po mnenju Gasparija (2009, 37) je bilo Ljubljansko barje v poznem neolitiku, v sredini 5. tisočletja pr. n. št. »podobno mozaiku plitvih jezer, močvirij in barij, prepredenih s predhodniki Ljubljanice in njenih pritokov«. Na podlagi pelodnih raziskav sklepajo, da je bilo obrobje Ljubljanskega barja ob koncu zadnje ledene dobe, v obdobju med 15.000 in 11.500 leti, poraslo z različnimi tipi gozdov, ki so se izmenjevali glede na podnebne spremembe (Šercelj 1996; Andrič 2009). Do približno 4000 pr. n. št., v času barjanskih kolišč, naj bi goste bukovo-jelove gozdove začeli nadomeščati bolj odprti gozdovi hrasta, jelše in leske. V naslednjih stoletjih naj bi se gozdovi na Ljubljanskem barju zaradi izsekavanja začeli umikati bolj odprtim travniškim zemljiščem (Andrič 2014). Melik (1946) je zapisal, da naj bi bilo ob prihodu Rimljanov Barje močvirnato. Pred osuševanjem naj bi bilo Barje težko prehodno, saj so si po preizkušenih stezah upali le izurjeni lovci (Melik 1927). Izjema so bili osamelci, ki so bili poseljeni in deloma obdelani. V prizadevanjih, da bi Barje postalo žitnica Habsburške monarhije, so na začetku 19. stoletja pričeli z osuševalnimi deli in leta 1830 kolonizirali na novo pridobljena zemljišča na območjih Črne vasi, Lip in južnega dela Ižanske ceste, ki so zasnovana kot obcestna naselja. Posesti so bile med seboj ločene z jarki, ob katerih so zasadili mejice. V Črni vasi so po Plečnikovih načrtih zgradili cerkev sv. Mihaela. Ilovica je poseljena od leta 1838 in Hauptmanca od leta 1878 (Melik 1927; 1946). Poselitev omenjenih območij spada med najmlajšo načrtovano agrarno kolonizacijo pri nas. Ostala naselja na obrobju Ljubljanskega barja (na primer Iška Loka, Matena, Brest) ter ob osamelcih (na primer Bevke, Vnanje in Notranje Gorice) so bila poseljena že pred stoletji. Osuševanju se je v naslednjih desetletjih pridružilo rezanje šote, kar je povzročilo zniževanje površja in večjo poplavno ogroženost.

Nekoč najjužnejše visoko barje v Evropi s površino okoli 160 km2, kot ga še lahko slutimo na Veliki karti Barja, ki je bila izdelana v sedemdesetih letih 18. stoletja, je po skoraj dvestoletnem osuševanju postalo eden večjih kompleksov vlažnih travišč v Sloveniji. Največji del barjanskih zemljišč zavzemajo travniki, ki jim sledijo njive. Podoba Ljubljanskega barja je neločljivo povezana s številnimi jarki in kanali. Pogostejši in bolj vzdrževani so na njivah, redkejši in zaraščeni na travnikih. V okolici Lip je nekaj pašnikov, kjer pasejo konje, v bližini Bistre, kjer je nekdanji kartuzijanski samostan, in Bevk so pašniki za govedo. Pomembna pokrajinska značilnost so mejice, razpršena grmišča ter manjše skupine dreves in steblikovja, ki povečujejo pokrajinsko pestrost, predstavljajo dodatne habitate rastlinskim in živalskim vrstam – torej območja Nature 2000 (na primer Ljubljansko barje – jugovzhodni del, Strajanov breg, Dragel – mokrotna dolina). Žal naglo izginjajo redki ostanki nekdanjega barja (Goriški mah, Mali plac) ter šotišča (na primer Jurčevo šotišče). Redka in vse bolj suha so tudi že prej omenjena barjanska okna (Melik 1946; Brenčič 2008).

Pestra življenjska okolja na tem območju pričajo o dolgotrajnem sobivanju človeka z naravo. Sodobno pestrost ogrožata čezmerna pozidava in intenzivno kmetijstvo, zaradi katerega se povečujeta deleža gnojenih travnikov in koruznih njiv, hkrati pa se zaradi opuščanja košnje zaraščajo kmetijsko manj zanimivi travniki. Zaradi tega bi morali v prihodnje več pozornosti nameniti vzdrževanju pokrajinskih gradnikov, pri katerih je človekova dejavnost sicer nujna, a je le občasna in z majhnimi posegi (na primer ekstenzivni travniki, steblikovje, mejice, visokodebelni sadovnjaki). Da bi ohranili izjemno biotsko raznovrstnost, je bil večji del območja leta 2008 razglašen za Krajinski park Ljubljansko barje, ki se razprostira na ozemlju sedmih občin: Brezovica, Borovnica, Ig, Log – Dragomer, Škofljica, Vrhnika in Mestna občina Ljubljana. V pripravi je vpis Ljubljanskega barja na seznam Ramsarskih lokalitet.

Ljubljansko barje je pomembno tudi kot arheološko območje. Posebej znane so ostaline prazgodovinskih kolišč. Od leta 2011 sta dve takšni nahajališči pri Igu (eno je Maherski prekop pri Igu), na katerih so našli zanimive najdbe, kot na primer Bronasto bodalo z Iga, vpisani na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. V drenažnih jarkih na kolišču Stare gmajne v jugozahodnem delu Ljubljanskega barja je bilo leta 2002 najdeno najstarejše kolo na svetu.

Strokovne reference in viri

Avtor zapisa

Mateja Šmid Hribar (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Šmid Hribar, M. 2016: Ljubljansko barje. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/493-ljubljansko-barje.

Komentiraj