S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Cerkev sv. Mihaela v Iški vasi z vzidanim rimskim lapidarijem

Uradna oznaka: Iška vas - Cerkev sv. Mihaela
Podružnična cerkev sv. Mihaela v Iški vasi je bila zgrajena v času romanike, prezbiterij in zvonik sta bila dodana pozneje; v ladji so na severni in južni steni ohranjene freske s konca 16. st. V cerkvi je vzidanih in shranjenih veliko rimskih nagrobnikov

Opis

Cerkev sv. Mihaela v Iški vasi je podružnica župnije Ig. Je pravilno orientirana, kar pomeni, da je njen najsvetejši del (prezbiterij z oltarjem) na vzhodu. Včasih jo je obdajal visok zid, ki je danes skoraj povsem porušen. Pri vhodu skozi obzidje pred cerkvijo je bil nekdaj vzidan gotski kip cerkvenega zavetnika (leta 1925 je še bil na tem mestu). Patrocinij kaže na to, da gre za zelo staro cerkev, kar potrjujeta tudi dve še vidni (danes zunaj zazidani) romanski polkrožni okenci na južni ladijski steni. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1353. Leta 1631 jo je v vizitacijskih zapiskih omenil ljubljanski knezoškof Rinaldo Scarlichi. Izpostavil je, da je temna in da ima majhna okna, zato jih je ukazal povečati. Na zunanjščini in posebno na podstrešju se lepo vidi, da je bil sedanji, od ladje višji prezbiterij, prezidan pozneje, verjetno po sredini 17. stoletja. Ima triosminski vzhodni zaključek in rebrast obok in je najverjetneje zamenjal polkrožno apsido. Obočna konstrukcija se opira na konzole geometričnih oblik, dve sta fuguralni v obliki primitivnih glav. V 17. stoletju so zgradili tudi zvonik s piramidasto streho na zahodni strani ladje, vogale krasijo naslikani »šivani robovi« sivkaste barve. Kamnit pravokotni portal pod njim ima na prekladi zapisano letnico 1692. Po velikem ljubljanskem potresu leta 1895 je bila cerkev temeljito prenovljena, v letih 1910–1912 so odkrili in restavrirali freske v ladji, z deli na njih so končali leta 1957 (poslikana je bila tudi zunanjščina, vendar so te freske povsem zbledele). Na severni ladijski steni je v tradiciji naših srednjeveških stenskih poslikav upodobljen Pohod in poklon sv. treh kraljev, na južni pa Križanje in Polaganje v grob kot del Kristusovega pasijona ter Vstajenje in Poslednja sodba, ostanki poslikav so tudi na slavoločni steni. Poljudne freske so že renesančno obarvane in kažejo značilnosti t. i. hrvaške skupine slikarjev, ki so (zlasti na Dolenjskem) delovali v drugem, tretjem in četrtem desetletju 16. stoletja; nastale so verjetno proti koncu 16. stoletja. Oltar »zlatega« tipa iz 17. stoletja je kvalitetno delo, vendar je bil njegov kiparski okras po drugi svetovni vojni odtujen. Osrednji gotski kip sv. Mihaela, ki je sedaj hranjen v Narodni galeriji v Ljubljani, so leta 1956 nadomestili s kipom novejšega datuma.

V cerkvi je vzidanih veliko rimskih nagrobnikov, v njej pa se nahaja tudi lokalni lapidarij. Da je bilo na Ižanskem najdenih več kot sto rimskih spomenikov z napisi, je za rimskodobno vas izjemno. Tedanji Ižanci so se, kot kažejo najdeni arheološki predmeti in upodobitve na nagrobnikih, ukvarjali pretežno s kamnoseštvom, kovaštvom in lesarstvom. Največ najdb je bilo odkritih v središču vasi Ig (ki se je do druge svetovne vojne imenovala Studenec), rimski spomeniki pa so bili najdeni tudi v sosednjih vaseh.

Na Ižanskem je znanih več rimskodobnih naselbin, saj izvirajo rimski spomeniki z napisi z Iga, iz Iške vasi, Strahomerja in sosednjih zaselkov, znanih pa je tudi več klesarskih delavnic (vsaj dve), kjer so izdelovali nagrobnike. Drugi arheološki ostanki in predmeti so redki, napisov pa je bilo najdenih čez sto. Domače prebivalstvo je nosilo zanimiva staroselska imena.

Rimskodobne vasi na Ižanskem so bile povezane z Emono predvsem po vodni poti po Iščici, saj jih je od mesta ločevalo Ljubljansko barje, čez katerega je bilo težko graditi ceste, ki so bile velikokrat poplavljene. Barje se je namreč pogosto deloma spremenilo v jezero in je dalo pokrajini med Navportom, Igom in Emono poseben pečat; zavetnica tega prostora je bila boginja Ekorna. Pri Bevkah je bil v Ljubljanici najden mejnik (zdaj v lapidariju Narodnega muzeja Slovenije) med mestoma Emono in Akvilejo, Navport je pripadal že Akvileji, Ig pa Emoni; ime Ig je verjetno predslovansko.

Nekatera imena staroselskega prebivalstva so bila iz števnikov izpeljana latinska imena, verjetno prevedena iz njihovega jezika, npr. prvi, drugi, tretji: Primus, Secundus, Tertius, nekateri so nosili imena, značilna za severnojadranski prostor, npr. Laepius, Plator, Voltupar, Voltaronta, drugi pa keltska, npr. Adnamatus, Amatu, Brocc(i?)us, Eppo, Buco, Manu, Nammo, Secco. Na njihovih nagrobnikih pa so izpričana tudi imena, ki jih drugje ni najti, npr. Aicon(i)us, Bolerianus, Buctor, Buquorsa, Ennina, Moiota.

Veliko rimskodobnih Ižancev je dočakalo visoko starost, znani so kar trije stoletniki. Na njihovih nagrobnikih je včasih navedena velikost grobne parcele v rimskih čevljih, kar kaže, da so bile parcele na pokopališčih uradno razmejene. Na Ižanskem so živele tudi družine, katerih člani so opravljali visoke mestne funkcije v Emoni, o čemer priča npr. počastilni napis za Gaja Basidija Sekunda, ki je bil med drugim emonski župan. Družina je verjetno izvirala z Iga.

Na Ižanskem so bili najdeni le trije zaobljubni oltarji, poleg dveh posvetil Jupitru še odlomljen oltar z omembo sicer neznanega božanstva Acinor. Očitno vaščani bogov niso častili na rimski način, temveč po starosvetnih šegah svojih prednikov.

Strokovne reference in viri

  • Hoffiller, V., Saria, B. 1938: Antike Inschriften aus Jugoslavien. Heft I: Noricum und Pannonia Superior. Zagreb.
  • Hostnik, M. 1997: Cerkev sv. Mihaela v Iški vasi. Ljubljana. [COBISS-ID 69355264]
  • Höfler, J. 2001: Srednjeveške freske v Sloveniji, 3: Okolica Ljubljane z Notranjsko, Dolenjsko in Belo krajino. Ljubljana. [COBISS-ID 113807872]
  • Katičić, R. 1968: Die einheimische Namengebung von Ig. Godišnjak 6. Centar za balkanološka ispitivanja 4, 61–120. Sarajevo.
  • Lozić, E. 2009: Rimske klesarske delavnice na Ižanskem (Roman stonemasonry workshops in the Ig area). Arheološki vestnik 60, 207–221. Ljubljana. [COBISS-ID 30736685]
  • Pleterski, A., Vuga, D. 1987: Rimski grobovi pri Sv. Mihaelu v Iški vasi (Die römischen Gräber bei der Kirche des Sv. Mihael in Iška vas). Arheološki vestnik 38, 137–160. Ljubljana. [COBISS-ID 7208964]
  • Šašel Kos, M. 1997: The Roman Inscriptions in the National Museum of Slovenia / Lapidarij Narodnega muzeja Slovenije. Situla 35. Ljubljana. [COBISS-ID 66237696]
  • Šašel Kos, M. 1999: Romanizirana staroselska vas na Igu. V: Zakladi tisočletij. Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov, 235–237. Ljubljana. [COBISS-ID 11442989]
  • Šašel Kos, M. 2009: Ig - podeželsko naselje na južnem robu Barja. V: Ljubljanica - kulturna dediščina reke, 100-103. Ljubljana. [COBISS-ID 29504301]
  • Šašel, J. 1959: Prispevki za zgodovino rimskega Iga. Kronika 7, 117–123. Ljubljana. [COBISS-ID 240504064]

Avtor zapisa

Marjeta Šašel Kos (Inštitut za arheologijo, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti), Simona Kermavnar (Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Šašel Kos, M.; Kermavnar, S. 2010: Cerkev sv. Mihaela v Iški vasi z vzidanim rimskim lapidarijem. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/113-cerkev-sv-mihaela-v-iski-vasi-z-vzidanim-rimskim-lapidarijem.

Komentiraj