S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Sokolak

Uradna oznaka: Sokolak
Sinonimi: Sekelak
Sokolak je največja udornica na območju Škocjanskih jam.

Opis

Sokolak je dvojna udornica, razdeljena na manjši vzhodni in večji zahodni del z enotno južno steno. Udornica ima kar 8,5 milijonov m³ prostornine. Regijski park Škocjanske jame leži na območju kontaktnega krasa, kjer vode z neprepustnega fliša pritekajo na prepustni apnenec. Tu se pojavljajo udornice kot izrazit kraški pojav, do katerega pride zaradi raztapljanja karbonatne kamninske podlage. Oblikujejo se večji rovi, ki nastajajo ob lezikah, drobnih razpokah med plastmi kamnine. Zaradi raztapljanja, drobljenja in odnašanja kamnin nastanejo jamski rovi, ob njihovem združevanju pa jamske dvorane. Zaradi korozije in razpadanja kamnine ob straneh in pod stropom se dvorane večajo in nekatere se sčasoma ob porušitvi jamskega stropa odprejo na površje. Porušitev stropa pospešuje tudi mehanično preperevanja kamnine na površju. Na območju parka je dvanajst kraških globeli z značajem udornic, ki jim domačini pravijo doli.

Udornice so razvrščene v nizih, nastalih v različnih fazah ponikanja reke Reke. Udornice mlajšega nastanka prepoznamo po bolj strmih pobočjih, kar je posledica še vedno prisotnega procesa nastajanja ostenja in njegovega postopnega zajedanja v uravnano okolico, za udornice starejšega nastanka pa so značilna manj strma pobočja z melišči pod preostanki ostenij. Med razvojem udornice njene stene postopoma izginjajo, zato lahko s koeficientom sten, ki izraža razmerje med višinsko razliko najvišje točke in baze sten ter največjo globino, ugotovimo njeno razvojno stopnjo. Na podlagi tega koeficienta razlikujemo udorna brezna s koeficientom, večjim od 0,9, udornice s koeficentom od 0,05 do 0,90 in globoščake s koeficientom od 0,00 do 0,05. Razmerje med globino in premerom določa obliko udornice. Pri razmerju 1 : 10 je udornica skledaste oblike, pri razmerju 1 : 2 je lijakaste oblike, kadar pa je njena globina večja od premera, govorimo o vodnjakasti obliki. Razmerje med globino in premerom v vzhodnem Sokolaku je 1 : 4,5. Oba dela – tako vzhodni kot zahodni – sodita med udornice s skledasto obliko. Vzhodni del ima uravnano dno ovalne oblike, ki v dolžino meri 175 metrov in v širino od 30 do 40 metrov. Z globino 119,5 metra velja za drugo najglobljo udornico na območju parka. Zahodni del ima obsežno ravno dno, dolgo 250 metrov in široko 70 metrov. Njegova največja globina je 107,2 metra. Pod stenami so melišča. V stenah je težko dostopen vhod v 32 metrov dolgo in 14 metrov globoko Jamo v Sokolaku. V zgornjem delu zahodnih pobočij se odpira Mala jama na Prevali. Na vzhodnih pobočjih najdemo na površju sigo, kar je dokaz nekdanjih jam, ki jim je denudacija odstranila strop.

Strokovne reference in viri

  • Debevc, A., Klemen, Z., Kranjc, A., Mihevc, A., Peric, B., Slapnik, R., Turk, P., Zorman, T. 2002: Park Škocjanske jame. Škocjan. [COBISS-ID 120542720]
  • Peric, B. 1999: Morfološke in metrične značilnosti udornic na območju Škocjanskega regijskega parka. Diplomska naloga. Ljubljana. [COBISS-ID 9011042]
  • Simić, M. 2000: Elaborat: Evidenca naravnih vrednot v Parku Škocjanske jame in njegovi neposredni okolici. Elaborat. Ljubljana.

Avtor zapisa

Borut Peric (Park Škocjanske jame), Matjaž Hribar (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Peric, B.; Hribar, M. 2010: Sokolak. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/190-sokolak.

Komentiraj