S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Politika zasebnosti

Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem

Uradna oznaka: Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark
Prva znanstvena slovnica slovenskega jezika

Opis

Jernej Kopitar je izdal leta 1809 prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark. Slovnica je razdeljena na uvodni del ter na poglavje o pravopisu ter elementarni etimologiji. Na koncu slovnice je dodal poglavje o slovenskih protestantskih knjigah. Kopitar se je v slovnici prvi pri nas natančneje ukvarjal s pregledom zgodovine slovenske književnosti ter razvojem slovenskega knjižnega jezika. S to tematiko se je ukvarjal tudi širše v povezavi s preostalimi Slovani. Glede preučevanja Slovanov ter predvsem slovanskega jezika so na Kopitarja pomembno vplivali A. L. Schlözer, V. Popovič, J. Dobrovský ter J. G. Herder. Obravnaval je Slovane kot en narod z enim slovanskim jezikom in številnimi narečji. Zavzemal se je za enotno latinsko-slovansko abecedo, a vse je ostalo le pri željah. Za slovanske glasove bi bilo potrebno razviti nove znake, in sicer za en glas eno črko. Na podlagi Kopitarjevega koncepta nove pisave so nastale metelčica in danjčica ter kasneje gajica, ki predstavlja rešitev problematike pisave za hrvaški ter slovenski jezik. Zavzemal se je za slovenski knjižni jezik, ki izhaja iz kultiviranega ljudskega jezika. Kot osnovo za slovenski knjižni jezik je zavrnil ljubljanski govor, saj je vseboval številne primesi nemščine in laščine. Pri gradnji slovenskega knjižnega jezika je poudaril tudi pomembnost sestave slovarja, za kar je določil smernice. Zaradi njegovih spodbud so se začela številna poglobljena raziskovanja na področju pisnega in govornega slovenskega jezika. Posvetil se je zgodovini slovenskih slovnic vse od Bohoriča do Japlja. Svoja dognanja je utemeljeval na knjižnih primerih od 16. stoletja dalje. Primerjal je razvoj slovenskega jezika na osnovi Trubarjevih, Dalmatinovih, Bohoričevih, Megiserjevih in drugih del vse do sodobnosti. Svoje ugotovitve je podkrepil s primeri iz knjig. Na podlagi primerjav knjižnih del skozi stoletja je prišel do ugotovitve, da se je kranjski knjižni jezik le malo spreminjal. V slovnici je vpeljal številne novosti v povezavi s slovenskim jezikom. Prvič je na primer razdelil glagole na dovršne in nedovršne, ločil je dolge in kratke samoglasnike, široka in ozka o in e itd. Kopitar je torej zaslužen, da je slovenski jezik začel pridobivati enotnejšo knjižno podobo.

Kopitarjevo življenje in delo

Jernej Kopitar se je rodil 21. avgusta 1780 v Repnjah. Po končani gimnaziji v Ljubljani se je vpisal na študij filozofije na liceju, ki ga je končal leta 1800. Kot učitelj sina plemiča Bonazze se je seznanil z Žigom Zoisom. Od leta 1803 je bil tajnik, knjižničar in nadzornik mineraloške zbirke v Zoisovi hiši. Za konteso Bellegarde, ki jo je poučeval slovenščino, je sestavil kranjsko slovnico. Z vso vnemo se je posvetil gramatiki, kar je vodilo k izdaji prve znanstvene slovnice slovenskega jezika Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (1809). Z izdajo slovnice je požel med slavisti velik ugled. Pri Južnih Slovanih se je zavzemal za ohranitev slovanskih narečij oziroma jezikov ter za enotno abecedo. Spodbujal je ustanovitev akademije v Ljubljani, katedre za starocerkvenoslovanski jezik ter stolic za slovenski jezik v Gradcu in Ljubljani. Na Dunaju se je vpisal na študij prava in naravoslovja (1808–1810). Leta 1810 se je zaposlil kot cenzor za slovanske, novogrške ter kasneje tudi romunske knjige. Poleg tega je postal skriptor v dunajski Dvorni knjižnici. Od tedaj naprej se je zavzemal za kulturni preporod slovanskih narodov v okviru Avstrije s središčem na Dunaju. Od leta 1813 je imel veliko vlogo v njegovem življenju Vuk Karadžić. Karadžić je pod Kopitarjevim vodstvom pomembno prispeval k razvoju srbskega jezika in literature z izdajo slovnice, slovarja, zbirke ljudskih pesmi in prevoda svetega pisma. S tem je uresničil program, ki ga je Kopitar sprva načrtoval v okviru slovenskega jezika. Pri Wiener allgemeine Literaturzeitung je bil leta 1813 urednik slovanskega in filološkega dela. O svojih dognanjih je vseskozi objavljal tudi številne članke. Leto 1814 je zaznamovalo službeno potovanje v Pariz, kjer je uspešno uredil vrnitev knjižnega gradiva na Dunaj, odtujenega za časa Napoleona. Na področju slavistike in filologije je pomembno vplival na Frana Miklošiča. Kopitar je bil pobudnik abecedne reforme, ki je bila vzrok črkarske pravde (1831–1833). S cenzuriranjem 4. zvezka Kranjske čbelice je pri ustvarjalcih pesniškega almanaha vzbudil nezadovoljstvo. V knjigi Glagolita Clozianus (1836), kjer se je ukvarjal z istoimenskim staroslovanskim rokopisom, je objavil tudi leta 1807 odkrite Brižinske spomenike. Leta 1839 je napisal svojo biografijo (Selbstbiographie). V publikaciji Hesychii glossographi discipulus (1840) je obravnaval poleg grških rokopisov tudi zgodovino Slovanov. Leta 1842 je odpotoval v Rim, kjer naj bi ustanovil stolico za staro cerkveno slovanščino. Kar nekaj let se je ukvarjal z izvorom staro cerkvene slovanščine, kar je povzel v svoji karantansko-panonski teoriji, o kateri je zadnjič razpravljal v uvodu Predgovora (Prolegomena) h knjigi o reimškem evangeliju (1843). Leta 1844 je v knjižnici dosegel najvišje možno napredovanje. Napredoval je v prvega kustosa in dvornega svetnika. Kopitarja poleg Josefa Dobrovskega prištevamo med utemeljitelje slavistike. Umrl je 11. avgusta 1844 na Dunaju.

Strokovne reference in viri

  • Pogačnik, J. 1977: Jernej Kopitar. Ljubljana. [COBISS-ID 10078465]
  • Pogačnik, J. 1991: Jernej Kopitar. Enciklopedija Slovenije 5 Kari–Krei, 261–263. Ljubljana. [COBISS-ID 17411]
  • Toporišič, J. (uredil in napisal spremno besedo) 1994: Kopitarjev zbornik: mednarodni simpozij v Ljubljani, 29. junij do 1. julij 1994: simpozij ob stopetdesetletnici njegove smrti. Ljubljana. [COBISS-ID 57619456]

Avtor zapisa

Urška Šavc (Narodna in univerzitetna knjižnica)

Predlog citata

Šavc, U. 2010: Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/262-slovnica-slovanskega-jezika-na-kranjskem-koroskem-in-stajerskem.