S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Politika zasebnosti

Topilnica

Uradna oznaka: Idrija – Topilnica rudnika živega srebra
Topilnica je bila skupek strojev, peči in transportnih naprav, s katerimi so med tehnološkim procesom iz rude pridobivali različne elemente in spojine.

Opis

Topilnica je bila skupek strojev, peči in transportnih naprav, s katerimi so med tehnološkim procesom iz rude pridobivali različne elemente in spojine. Topilnice so bile na različnih lokacijah. V 15. stoletju so rudo najprej žgali na prostem, v preprostih kopah, zatem v lončenih posodah na ognjiščih v okolici Idrije. Leta 1652 so za žganje rude začeli uporabljati manjše železne peči in železne retorte. Prva tovrstna topilnica je bila na levem bregu Idrijce, v Leopoldijevem predmestju, zdajšnji Prejnuti (Brennhütte). Po letu 1870 (1880) so topilnico preselili na desni breg Idrijce, na Brusovše, kjer so rudo žgali do septembra 1995, ko so ugasnili še zadnjo rotacijsko peč.

V topilnici so poleg živega srebra pridobivali tudi cinober (rdeče barvilo), ki je bil pogosto celo večji vir zaslužka, njegov postopek pridelave pa je bil strogo varovana skrivnost. Od celotnega obrata, kjer so iz rude pridelovali cinober, so ohranjeni pogonska gred in nekaj mlinskih kamnov za mletje rude. Podobno kot proizvodnja cinobra je bilo tudi delovanje obrata Vinča v Idriji takrat strogo varovana vojaška skrivnost. V njem so strokovnjaki Beograjskega inštituta iz živosrebrne rude poizkusno izločali uran in tako na začetku petdesetih let pridobili prvo ''rumeno pogačo'' (naravni uran) v takratni Jugoslaviji. O tem so ohranjeni le še dokumenti in načrti.

Topilnica na zadnji lokaciji je obsegala končno postajo žičnice, separacijo, transportni trak, zbirni bunker s podajalnikom, rotacijsko peč in dimno komoro z dimovodom. Od leta 2001 je območje zaščiteno kot spomenik državnega pomena. Topilniške naprave niso več v uporabi. Celoten kompleks je zavarovan z ogrado, opravljena pa so bila najnujnejša obnovitvena dela, potrebna za ohranjanje in zaščito edinstvenih objektov (menjava kritine, zaščita nosilne konstrukcije kondenzatorjev, sanacija brežine, dimovoda in dimnika).

Konservatorskih posegov po prekinitvi proizvodnje ni bilo.

Izrednega pomena so bogati arhivi (Arhiv Idrija, Rudnika živega srebra in Mestni muzej) z originalnimi načrti in opisi, namenjenimi morebitni rekonstrukciji najpomembnejših naprav za žganje rude v Idriji.

Za celotno območje se pripravlja načrt obnove in revitalizacije topilnice.

Strokovne reference in viri

Opombe

Opis je nastal v sklopu EU projekta Cherplan: Enhancement of Cultural Heritage Through Environmental Planning & Management http://www.cherplan.eu/

Avtor zapisa

Matjaž Geršič (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Geršič, M. 2013: Topilnica. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/479-topilnica.

Komentiraj