S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Cukrarna

Uradna oznaka: Ljubljana - Cukrarna
Avtor: Matej Pertsch
Ljubljanska Cukrarna je tovarniški kompleks, ki predstavlja primer zgodnje industrijske arhitekturne dediščine na Slovenskem, v katerem se je pisala tudi slovenska literarna zgodovina.

Opis

Ljubljanska Cukrarna se razprostira na obrežju reke Ljubljanice. Leta 1828 jo je ustanovila Tržaška trgovska družba Rosmann & Pelican. Kljub nekaterim pomislekom, da bo zaradi postavitve kompleksa trpel živinski sejem na Poljanah, in bojaznijo pred večjo onesnaženostjo mesta, je dvorna komora vendar odobrila prošnjo trgovske družbe po postavitvi sladkorne rafinerije na Poljanskem nasipu, saj se je zavedala pomanjkanja industrijskih obratov na Kranjskem. V klasicističnem duhu zasnovano poslopje, ki je močno izstopalo iz takratnega ljubljanskega povprečja, je bilo zgrajeno v relativno kratkem času. V začetku tridesetih let 19. stoletja je mogočen tovarniški kompleks s štirimi nadstropji in impresivno dolžino devetdeset metrov veljal za največjo stavbo v Ljubljani, ki je pri meščanih vzbujala ponos. Tega je krepilo tudi dejstvo, da so prav v Cukrarni kot prvi v slovenskih deželah že leta 1835 pričeli uporabljati parni stroj, kar je pričalo o modernosti proizvodnega postopka. Kompleks je obsegal številna poslopja, ki so bila med seboj povezana: tovarniško poslopje, skladišče, stanovanjski del, hlevi in remiza za vozove. Zaradi hitrega širjenja proizvodnje je sladkorna rafinerija kupila več okoliških zemljišč in bistveno širila ter nadgrajevala svoje zgradbe. Po nekaterih poročilih naj bi po številu delavcev Cukrarna zasedala prvo mesto med rafinerijami v monarhiji. Leta 1858 je zaradi nepazljivosti delavca v celoti pogorela, po požaru pa si tovarna ni zmogla zagotoviti bistvenega prostora na konkurenčnem trgu, zato je stavba v nadaljevanju služila drugim namenom. V šestdesetih letih je tovarno kupil zagrebški veletrgovec Gvido Pongratz, ki je prostore oddajal vojaškim rekrutom namenjenim v Mehiko, v sedemdesetih pa je prostore zasedla tobačna tovarna. Nov požar je stavba preživela leta 1872, kasneje pa so jo namenili za vojašnico. Nekateri trdijo, da je v času druge svetovne vojne služila tudi kot javna hiša. Danes je stavba večinoma zapuščena in propadajoča. To je spodbudilo ljubljansko mestno občino, da se aktivneje angažira pri reševanju usode Cukrarne. Javnosti so tako že večkrat predstavili urbanistično-arhitekturne zasnove urejanja Ambroževega trga, v prihodnosti pa naj bi bilo v stavbi upravno središče, kjer bi se združili tako mestna kot državna uprava. Cukrarna je izjemno pomembna predvsem zato, ker se je tam pisala slovenska literarna zgodovina. Pesnika Josip Murn Aleksandrov in Dragotin Kette sta v tej stavbi nekaj časa živela in ustvarjala pri gospodinji Poloni Kalan, tam pa sta dočakala tudi svojo smrt (Kette 1899, Murn 1901). Tam so pesniki, kot zapiše Ribarič, »v zatohli sobici, polni tuberkuloznih bacilov, ure in ure presedeli skupaj /…/ in debatirali o vseh literarnih pojavih v evropski literaturi.« Cukrarna je bila zbirališče tudi za druge predstavnike moderne, denimo za Ivana Cankarja in Otona Župančiča. V 20. stoletju je bila med Ljubljančani stavba znana predvsem kot zatočišče brezdomcev, kar je zabeleženo tudi v filmu Cukrarna, ki ga je režiral Jože Pogačnik leta 1972. V začetku leta 1999 so tam zbirali in načrtovali svoje akcije mladi anarhisti in anarhistke, ki so formirali Anarhistični Kolektiv Cukrarna. Ta se je ukvarjal predvsem z distribucijo materialov in širjenjem anarhistične ideje. V Cukrarni, ki je bila nekaj časa tudi »skvot«, je tisti čas delovala militantna frakcija Anti Fašistična Fronta. Slednja je predstavljala reakcijo na porast ksenofobije, rasizma in simpatij do neonacizma, kar je povzročilo strožji policijski nadzor v prostorih in na območju stavbe.

Strokovne reference in viri

  • Martinović, J. 1978: Dragotin Kette. Ljubljana. [COBISS-ID 1632008]
  • Mihelič, B. 2002: Cukrarna. Zgodnja industrijska arhitektura na Slovenskem: Vodnik po arhitekturi, 55-58. Ljubljana. [COBISS-ID 1932483]
  • Prelovšek, D. 1972: Ljubljanska cukrarna : zgodovina stavbe in njena umetnostnozgodovinska ocena. Kronika 20-1, 17-26. Ljubljana. [COBISS-ID 241052672]

Avtor zapisa

Alenka Bartulović (Oddelek za Etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Bartulović, A. 2010: Cukrarna. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/36-cukrarna.

Komentiraj