S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Politika zasebnosti

Brinarjeva jelka

Uradna oznaka: Rakitna – stebrasta jelka
Sinonimi: Ta lepa smreka, Klanška jelka, Pr' talepi hoji
Naravni mutant navadne jelke (Abies alba Mill.) s stebrasto obliko krošnje pri Rakitni.

Opis

Brinarjeva ali Klanška jelka (domačini ji pravijo tudi 'ta lepa smreka') je naravni mutant navadne ali bele jelke (Abies alba Mill.) s stebrasto obliko krošnje. Raste v bližini naselja Rakitna (Zagabernice, Lapušna dolina), ki leži na Rakiški planoti približno 20 km jugozahodno od Ljubljane. Drevo vzbuja pozornost s svojo gosto stebrasto krošnjo, s svojo vitalnostjo ter hitrejšo rastjo v primerjavi s sosednjimi jelkami.

O Brinarjevi jelki je bilo do danes zelo malo napisanega. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja jo je podrobneje opazoval in proučeval dr. Miran Brinar, raziskovalec na Inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije. V prispevku iz leta 1967, ki ga je avtor predstavil na 14. IUFRO kongresu v Münchnu ugotavlja, da so za mutirano jelko značilne krajše in širše iglice, ki so na poganjkih tudi gosteje razporejene, kot je to značilno za navadno jelko. Iglice naj bi imele tudi večje število listnih rež. Lastnosti vitalne in goste krošnje se kažejo tudi v njeni hitri rasti. Brinar (1967) piše, da naj bi bil prsni premer jelke pri starosti 57 let 47,1 cm in višina 31,9 m. Piše tudi, da naj bi bil volumen debla za 14 % večji od volumna kontrolne jelke, ki je rastla v neposredni bližini in je bila od mutirane jelke tudi 9 let starejša. Z osemletnim opazovanjem je Brinar ugotovil, da mutirana jelka vsako leto cveti in rodi, medtem ko so ostale jelke semenile na vsake dve do tri leta.

Za jelko je skrbel in jo negoval lastnik gozda, gozdar Franc Mikuž (Klanški Francelj) iz Rakitne. V letu 2013 je tako Brinarjeva jelka, pri starosti dobrih sto let, visoka 39,5 m in ima prsni premer 75,2 cm.

Zaradi redkosti takšnih mutacij in svoje izjemnosti so v preteklosti poskušali Brinarjevo jelko tudi vegetativno razmnoževati. Uspeh teh poskusov lahko med drugim opazujemo tudi v Botaničnem vrtu v Mariboru, kjer rasteta dve manjši drevesi, klona, Brinarjeve jelke. Ker v hortikulturnem pogledu izpolnjuje vse pogoje za sorto, jo lahko z znanstvenim imenom imenujemo tudi Abies alba 'Brinar'.

Strokovne reference in viri

  • Brinar, M. 1967: Ein mehrseitig nützlicher spontaner Tannenmutant. XIV. IUFRO Kongress. Referate – Papers – Exposes III. 808-810. München.

Opombe

Meritev višine in debeline Brinarjeve jelke v novembru 2013 opravila Tomaž Adamič in Kristjan Jarni.

Žal je neznanec julija 2016 posekal Brinarjevo jelko.

Avtor zapisa

Kristjan Jarni (Oddelek za gozdarstvo, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Jarni, K. 2013: Brinarjeva jelka. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/482-brinarjeva-jelka.

Komentarji

D2dc2de7086071737fa97ecac739ed76?s=32&r=pg&d=mm
17. julij 2016, 19:48

Danes smo se z družino odpravili pogledat to čudovito drevo.. iskali smo jo in iskali in kar nismo je mogli najti. Nato smo od daleč le videli tablo ki označuje kje stoji in zgrozoto odkrili da jo je nek bolani človek iz bogve kakšnih razlogov v kratkem posekal .. za zjokat se ko vidiš kako so lahko ljudje zlobni

C3501f63f476635fef836c7908494246?s=32&r=pg&d=mm
26. julij 2016, 14:35

Groza! Ljudje znajo biti neverjetno neumni.

C5b040d3ca02d2a162ebc628dc6db765?s=32&r=pg&d=mm
26. julij 2016, 14:55

To že ni (zgolj) neumnost, to je zavestno, naklepno, namerno, kriminalno dejanje! In enako kot če bi škodoval človeku ali živali, gre za živo bitje!
In še več, gre za edinstvene primerke, redkosti, posebnosti... pri takih vrednotah (naravnih ali kulturnih) pa so njih vrednosti nekaj neprecenljivega! Tega se nadomestit ne da na noben način :( Res žalostno.
?Se ve, da je človek edino zlobno bitje na tem svetu.

2858ac51b7c6a23b0230aae7f459fb3f?s=32&r=pg&d=mm
04. avgust 2016, 14:52

Z žalostjo smo uvrstili Brinarjevo jelko, imenovano tudi "ta lepa hoja", med dediščino, ki ne obstaja več. Škoda, niti ne toliko ekonomska kot predvsem spominska, simbolna in estetska je neizmerna. Naj bo to tudi opomin, da dediščina ni nekaj samoumevnega, enkrat za vselej danega, temveč je zanjo treba skrbeti, jo negovati, predvsem pa ljudi vzgajati k spoštljivemu odnosu do nje.

Komentiraj