S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Iški vršaj

Uradna oznaka: Iški vršaj
Na južnem robu Ljubljanskega barja, med Tomišljem in Igom, je prodni Iški vršaj.

Opis

Iški vršaj je nastal na obrobju Ljubljanskega barja, ki ga ponekod zaznamuje neposredni prehod iz ravnine v strma okoliška pobočja, drugje pa so na stiku v geomorfološki zgodovini nastali vršaji: Šujice, Gradaščice, Borovniščice, Iške in Želimeljščice. Največji prodni vršaj je ob izteku s Polhograjskega hribovja nasula Gradaščica, za Ljubljano pa je prav tako pomemben prodni Iški vršaj, ki ga je na južnem robu Ljubljanskega barja, med Tomišljem in Igom, nasula približno 30 km dolga Iška. Vršaj je nastal večinoma v pleistocenu, ko so v njenem povirju zaradi znižanja gozdne meje prevladovali periglacialni procesi. Zaradi intenzivnega preperevanja je nastala obilica drobirja, ki ga je Iška prenašala v nižje lege in na stiku Vintgarja z Ljubljanskim barjem odložila v več deset metrov debeli plasti proda, peska in melja. Dolomitna podlaga je ponekod globlje od 100 m.

Danes Iška s povprečnim letnim pretokom 0,4 m3/s ni sposobna prenašati večjih količin gradiva, zato se vršaj preoblikuje le ob pretočnih viških. V zadnjih desetletjih je najvišji pretok, 128 m3/s, dosegla marca 1975, oktobra 1973 pa je bil izračunan pretok 115 m3/s.

Čeprav je Iški vršaj v neposredni soseščini Ljubljanskega barja, v širšem smislu pa ga lahko opredelimo kar kot njegov sestavni del, se od njega loči po številnih naravnogeografskih in družbenogeografskih značilnostih, kot so vodne razmere, poselitev ali pomen za kmetijstvo.

Vršaj leži nekoliko nad uravnanim površjem Ljubljanskega barja, zato je varen pred poplavami in za razliko od močvirnatega Ljubljanskega barja že od nekdaj poseljen. Ime je dobil po naselju Ig, sicer pa so na ali ob njem še naselja Staje, Kot, Iška vas, Strahomer, Vrbljene, Tomišelj, Brest, Matena in Iška Loka. Naselja so povečini na stiku vršaja z gričevnatim in hribovitim obrobjem, kjer so sicer na Barju pogosti kraški izviri. Nekatera naselja so na stiku Iškega vršaja z Barjem, saj so tudi tam številni izvirki, ki so bili zanesljiv vir pitne vode za prebivalce.

V osrednjem delu vršaja zaradi čim bolj smotrne izrabe kmetijskih zemljišč ni naselij. Zaradi prodne podlage so namreč na Iškem vršaju najbolj rodovitne prsti na Ljubljanskem barju. Za kmetijstvo je pomembna od 30 do 40 cm debela prepustna rjava prst. Na drugačno vrsto prsti sredi vršaja kaže tudi ledinsko ime Peščenke, za razliko od ledinskih imen Jelša, Log ali Blato, ki so značilna za Ljubljansko barje.

Iški vršaj je tudi pomemben vir pitne vode, saj z vodo oskrbuje tretjino prebivalcev Ljubljane. Podzemna voda na območju vršaja leži v dveh slojih. Zgornjega poleg Iške napajajo padavine, spodnjega, ki leži pod plastjo neprepustne gline, pa napaja podzemna voda iz kraškega zaledja. V vodarni Brest načrpajo od 150 do 180 l/s vode iz do 100 m globokih vrtin, ki segajo v obe vodonosni plasti.

Strokovne reference in viri

  • Brečko, V. 1998: Pokrajinske značilnosti območij virov pitne vode v jugovzhodni Ljubljanski kotlini. Geografski vestnik 70. Ljubljana. [COBISS-ID 8416354]
  • Gostinčar, P. 2005: Iški vršaj – "tujek" na Ljubljanske barju. Ljubljansko barje '05 – 9. geografsko-raziskovalni tabor. Ljubljana.
  • Lapajne, J. 1975: Geofizikalne raziskave vodonosnikov v Sloveniji. Geologija 18. Ljubljana. [COBISS-ID 86357]
  • Melik, A. 1946: Ljubljansko mostiščarsko jezero in dediščina na njem. SAZU. Ljubljana.
  • Pavšič, J. 2008: Ljubljansko barje: neživi svet, rastlinstvo, živalstvo, zgodovina in naravovarstvo. Ljubljana. [COBISS-ID 242367232]
  • Šifrer, M. 1983: Nova dognanja o geomorfološkem razvoju Ljubljanskega barja. Geografski zbornik 23. Ljubljana. [COBISS-ID 10561069]

Avtor zapisa

Blaž Komac (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Komac, B. 2010: Iški vršaj. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/59-iski-vrsaj.

Komentiraj