Povirje Lahinje
Dodatne slike
Video vsebine
Opis
Povirje Lahinje s pritoki oziroma Krajinski park Lahinja leži v jugozahodnem delu Bele krajine – pokrajine, ki se razprostira med Gorjanci, Kočevskim Rogom, Poljansko goro in mejno reko Kolpo, preko katere Slovenija meji na svojo južno sosedo Hrvaško. Obsega območje pestre naravne in kulturne dediščine v povirju in zgornjem toku reke Lahinje ter njenega pritoka Nerajčice. Park se nahaja v občini Črnomelj, eni izmed treh belokranjskih občin. Njegov obseg omejujejo vasi Šipek na severu, Pusti Gradec, Veliki in Mali Nerajec na zahodu, Belčji vrh na jugu ter Knežina in Črešnjevec na vzhodu.
Nekateri strokovnjaki so na podlagi svojih raziskav v začetku osemdesetih let 20. stoletja k sreči še dovolj zgodaj opozorili na izjemno naravno in kulturno dediščino območja. Z vztrajnim in predanim strokovnim delovanjem jim je uspelo prepričati takratno občinsko in državno politiko ter tudi lokalno prebivalstvo, da si omenjeno območje zasluži status zavarovanega območja. Za območje parka so bili namreč ravno v tistem času predvideni večji hidromelioracijski posegi, s katerimi so želeli del obvodnega sveta spremeniti v kmetijska zemljišča. Park je bil naposled ustanovljen z občinskim odlokom leta 1988. Vzpostavljeni so bili varstveni režimi, ki so preprečili načrtovane hidromelioracijske posege.
Na razmeroma majhni površini zavarovanega območja (park obsega 259 ha) se nahaja več izvirov in različnih kraških pojavov, ki so značilni za plitvi belokranjski kras. V parku sta tudi dve močvirji (Lahinjske luge in Nerajske Luge), ki sta zavarovani kot naravna rezervata. Zaradi prisotnosti določenih redkih živalskih in rastlinskih vrst ter habitatnih tipov, je celotno območje parka vključeno v evropsko omrežje Natura 2000 kot posebno varstveno ohranitveno območje pSCI Lahinja.
Območje parka je bilo poseljeno že v prazgodovini, kar pričata arheološki najdišči Okljuk in Drage pri naselju Pusti Gradec. V neposredni bližini naselja še danes v turistične namene občasno obratujeta Klepčev mlin in žaga venecijanka, sredi rečnega okljuka pa je manjša cerkev Vseh svetnikov z vaškim pokopališčem. Območje parka je danes skoraj neposeljeno, na njegovem robu pa je na okoliških vzpetinah in terasah razporejenih več gručastih vasi. Park tako predstavlja zaokroženo celoto, v kateri se poleg omenjenih naravnih rezervatov nahaja še sedem naravnih ter osem kulturnih spomenikov.
Od leta 2005 je njegov upravljavec Javni zavod Razvojno informacijski center (RIC). Danes je park ena najpomembnejših in atraktivnih turističnih točk Bele krajine. Po njem so speljane poti, ki so opremljene s pojasnjevalnimi tablami, v Velikem Nerajcu pa je v starejši hiši urejen manjši informacijski center. Leta 2004 je bil park vključen v projekt Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine. Krajinski park je sicer najblažja oblika (za)varovanja v okviru širših zavarovanih območij, a ta Krajinskemu parku Lahinja kljub vsemu prinaša dobro podlago za naravovarstveno zasnovan način rabe prostora.
Spletne povezave
Strokovne reference in viri
- Ivanovič, M. 2008: Krajinski park Lahinja - širše zavarovano območje. Bela krajina in Krajinski park Lahinja, 25–42. Ljubljana. [COBISS-ID 38330466]
Avtor zapisa
Tajan Trobec (Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)
Predlog citata
Trobec, T. 2010: Povirje Lahinje. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/61-povirje-lahinje.
