S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Škocjanske jame

Sinonimi: Grotte di San Canziano, Grotten und Höhlen von Sankt Kanzian, Jamski sistem Škocjanskih jam, Reka Höhlen und Dolinen von St. Kanzian
Škocjanske jame so enkraten splet številnih jam, udornic, naravnih mostov, slapov in brzic. Ponorno jamo, ki jo je izdolbla reka Reka, zaznamuje ogromen 2,5 km dolg podzemni kanjon

Opis

Podzemeljska geomorfološka vrednota. Škocjanske jame so 6200 m dolga in 223 m globoka vodna jama na JV delu Krasa. Sistem Škocjanskih jam obsega zelo razvejan sistem jamskih rovov dolg okoli 6200 m in globok 223 m. Z izrazom Škocjanske jame poimenujemo celoten sistem, z izrazom Škocjanska jama pa poimenujemo del tega sistema, ki se prične za ponorom Reke pod 164 m visoko prepadno steno v Veliki Dolini do sklepnega sifona v Mrtvem jezeru. Celoten jamski sistem lahko nazorno predstavimo tako da sledimo tisti naravni sili, ki ga je oblikovala - toku Reke. V geološki zgodovini je Reka ponikala v bližini jam in današnjega ponora. To dokazujejo številne udornice in slepe doline v okolici Škocjanskih jam. Zaradi premikanja toka Reke, se jamski splet deli na vodni in suhi del. Današnji tok Reka na koncu soteske vstopa skozi 40 m visok vhod v prvi del Škocjanskih jam, nekoč imenovan Male jame. Sestavljata jo Mahorčičeva jama, iz katere Reka brez izrazitega prehoda priteče v Mariničevo jamo. Med Mariničevo jamo in ponorom Reke v Škocjansko jamo v ožjem pomenu se je v geološki zgodovini porušil strop. Nastali sta dve veliki udornici, Mala in Velika Dolina, ki ju loči naravni most, pod katerim se v brzicah in prek dveh slapov prebija Reka. V Veliki dolini so vhodi v tri zanimive in pomembne jame: 600 m dolgo Tominčevo jamo, višje v pobočju v Ozko špiljo in nad jezerom v Jamo nad jezerom v Veliki Dolini. Površinski tok Reke se konča s ponorom pod 164 m visoko steno zahodnega roba Velike Doline. Ob ponoru je velik vhod v suho Schmidlovo dvorano, iz katere vodi prehod v Dvorano sigovih ponvic, znano po slikovitih sigovih ponvicah. Tam je na okoli 80 m2 pobočja nastalo domala 100 sigovih ponvic, ki so v zadnjem času suhe. Ponvice so v povprečju globoke 20 cm. Največja ponvica je globoka 42 cm, do 154 cm široka, njena pregrada pa je visoka 107 cm. Za ponorom vstopa Reka v podzemeljski kanjon imenovan Šumeča jama. Ta je sprva precej širok, kmalu pa se zoži v le nekaj metrov širok in okoli 80 m visok Hankejev kanal. Čeprav gre za bolj ali manj enoten podzemski rov, so raziskovalci posamezne dele 250 m dolgega prostora poimenovali kot dvorane: kratek Reški rov se razširi v Rudolfovo dvorano, tej pa sledita Svetinova in Müllerjeva dvorana. Tik pred pričetkom Hankejevega kanala je pod stropom južnega roba Müllerjeve dvorane vhod v 650 m dolgo, lepo zakapano Tiho jamo. Tiha jama predstavlja suhi rov Škocjanskih jam. Mogoče eden najbolj znanih delov te jame predstavlja 21 m dolga in 12 m široka končna dvorana Paradiž. Dvorana je znana po številnih kapnikih in svoji barvitosti. Za Cerkvenikovim (Hankejevim) mostom je na desnem bregu Hankejevega kanala Deževna jama, območje močnih curkov, ki pritekajo iz stropa in sten, iz katerih se zelo hitro izloča siga. Tam je zabeležena najhitrejša rast sige v Sloveniji (do 0,3 mm na leto). Za Hankejevim kanalom se kanjon razširi v Dvorano Nemško-avstrijskega planinskega društva, sledi Rinaldinijeva dvorana, za njo pa Putickova dvorana. Tik pred koncem podzemskega kanjona se v Martelovi dvorani strop zadnjič dvigne. Martelova dvorana s prostornino 2,2 milijona m3 velja za doslej največjo odkrito podzemno dvorano v Sloveniji in eno večjih na svetu sploh. Izmera Inštituta za raziskovanje krasa je pokazala, da je Martelova dvorana dolga 308 m in široka do 123 m. Že povprečna višina presega 100 m, najvišja točka pa je kar 146 m nad Reko. Zanimivo je, da se tako prostoren podzemni kanjon konča z dokaj majhnim sifonom, ki ob večjih nalivih zunaj jame ne zmore prevajati velikanske količine vode, ki vteka v jamo in povzroči zastajanje vode ter visoke poplave. Jama se po 160 m vodnega rova konča s sifonskim Mrtvim jezerom. Odtočni sifon odvaja vodo podzemsko proti pritočnem sifonu Kačne jame pri Divači. Odkrivanje povezave med Škocjansko jamo in Kačno jamo predstavlja trenutno največji izziv za raziskovalce jam.

Hidrološka vrednota. Za ponornim Reškim rovom vstopa Reka v podzemeljski kanjon, v katerem na dolžini 1620 m v 25 slapovih premaga 56 m višinske razlike. Na koncu podzemskega kanjona Šumeča (v Müllerjevi dvorani) se podzemski tok Reke ostro zalomi iz smeri proti jugu v severovzhodno smer in se zoži na le nekaj metrov širok in okoli 80 m visok Hankejev kanal. Tik pred koncem podzemskega kanjona pa se v Martelovi dvorani strop spusti do vode; jama se po 160 m vodnega rova konča s sifonskim Mrtvim jezerom. V Marchesettijevem jezeru, tik pred koncem jame, so potapljači leta 1991 preplavali 20 m globok in 60 m dolg sifon Ledeni dihnik, ki je pripeljal v nove dele jame, ki se v smeri proti severu končajo z novim sifonom. Odkrit je bil tudi lepo zasigan pritočni rov, ki vodi nazaj, v smer proti Martelovi dvorani. Odtočni sifon odvaja vodo podzemsko proti 900 m oddaljenem pritočnem sifonu Kačne jame pri Divači. Po močnih padavinah Reka v jami poplavlja. Običajno poplave dosežejo 30 m visoko, najvišje znane poplave pa so dvignile gladino vode za 132 m.

Botanična vrednota. V parku so nahajališča nekaterih endemičnih, redkih in ogroženih vrst, ki so na Rdečem seznamu praprotnic in semenk Slovenije: bršljanov pojalnik (Orobanche hederae) z edinimi nahajališčem, wettsteinova mrtva kopriva (Lamium wettsteini) z enim od dveh nahajališč, justinova zvončnica (campanula justiniana) s klasičnim nahajališčem in nekatere druge vrste. Zaradi različnih mikroklimatskih razmer so bili odkriti različni florni elementi; vrste gorskih območij in toploljubne vrste. Na dnu Velike doline so bili odkriti glacialni relikti, kot so avrikelj (Primula auricula), skorjasti kamnokreč (Saxifraga crustata), dvocvetna vijolica (Viola biflora) in skalna kernejevka (Kernera saxatilis). 40 m više na stropu vhoda v Schmidlovo dvorano pa uspevajo termofilni relikti, kot so venerini lasci (Adiantum capillus-veneris), ostrolistni beluš (Asparagus acutifolius), rdečeplodni brin (Juniperus oxycedrus) in mahovna vrsta Tortella. Zoološka vrednota. Različni habitatni tipi dajejo zatočišče številnim živalskim vrstam (submediteranska in subalpinska favna). Pravih jamskih živali je malo. Naša najbolj znana vrsta – človeška ribica (Proteus anguinus) je bila najdena v Mejamah, ki so na meji regijskega parka.V jami domuje 12 vrst netopirjev (veliki podkovnjak, dolgokrili netopir, dolgonogi netopir). V stenah in vhodnih delih jam (Velika in Mala dolina) gnezdi ogrožena živalska vrsta skalni golob (Columba livia). Na tem območju gnezdi tudi kolonija planinskih hudournikov (Tachymarptis melba). V udornicah lahko občasno odkrijemo tudi gnezdišča velike uharice (Bubo bubo), sokola selca (Falco corax), prepadne stene ponujajo prebivališče tudi alpskemu skalnemu plezalčku (Trichidroma muraria).

Škocjanske jame so s svojo izjemnostjo postale del svetovne dediščine (UNESCO), poleg tega pa so vključene tudi v območja MAB, Ramsar in Natura 200.

Strokovne reference in viri

  • Debevc, A., Klemen, Z., Kranjc, A., Mihevc, A., Peric, B., Slapnik, R., Turk, P., Zorman, T. 2002: Park Škocjanske jame. Škocjan. [COBISS-ID 120542720]
  • Mihevc, A. 2001: Speleogeneza Divaškega krasa. Ljubljana. [COBISS-ID 110099200]
  • Rijavec, J. 2008: Vpliv tektonike na oblikovanje sistema Škocjanske jame - Kačna jama. diplomska naloga. Ljubljana. [COBISS-ID 783966]
  • Simić, M. 2000: Evidenca naravnih vrednot v Parku Škocjanske jame in njegovi neposredni okolici - Strokovne osnove za Program varstva in razvoja Regijskega parka. elaborat. Ljubljana.
  • Simić, M. 2000: Evidenca naravnih vrednot v Parku Škocjanske jame in njegovi neposredni okolici - Strokovne osnove za Program varstva in razvoja Regijskega parka. elaborat. Ljubljana.
  • Šebela, S. 2009: Structural geology of the Škocjan Caves. Acta carsologica 38-2/3, str. 165-177.. Ljubljana. [COBISS-ID 30866477]

Avtor zapisa

Borut Peric (Park Škocjanske jame), Matjaž Hribar (Filozofska fakulteta)

Predlog citata

Peric, B.; Hribar, M. 2009: Škocjanske jame. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/8-skocjanske-jame.

Komentiraj