S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije

Uradna oznaka: Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven Oesterreichs
Avtor: Anton Tomaž Linhart
Prvič v modernem zgodovinopisju uveljavljena slovenska zgodovinska koncepcija, proučevanje in obravnavanje zgodovine Slovencev kot narodnostne celote.

Opis

Leta 1784 se je Linhart odločil, da bo napisal zgodovino Kranjske. Knjiga z naslovom Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven Oesterreichs je izšla v dveh delih, prvi leta 1788 in drugi leta 1791, slovenski prevod Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije pa šele 190 let pozneje pri Slovenski Matici. Delo velja za največji idejni dosežek slovenskega preporoda in po zasnovi dosega znanstveno raven časa, v katerem je nastalo. Z njim je »prvič v modernem zgodovinopisju uveljavljena slovenska zgodovinska koncepcija, proučevanje in obravnavanje zgodovine Slovencev kot narodnostne celote« (B. Grafenauer). Prvi del se ukvarja s predslovansko dobo, drugi del pa obravnava preseljevanje ljudstev in naselitev slovenskih prednikov ter njihovo politično, družbeno, gospodarsko in kulturno življenje do konca 8. stoletja, ko je vse tedanje slovensko ozemlje postalo del frankovske države. Predvidena tretja knjiga, ki se začenja z obdobjem frankovske vladavine, je ostala le v rokopisni obliki (ohranjenih je 28 listov). V prvi knjigi je Linhart zajel še zahodni del Balkanskega polotoka, v drugi pa »Slovane na jugu Germanije« ali »Slovane v Notranji Avstriji«, torej Slovence, ki jih je označil za »znaten rod, ki je branil svojo svobodo pod lastnimi vojvodi zoper mogočne Longobarde, Avare in Franke do Karla Velikega, se potem sicer vdal fevdalnemu sistemu Frankov, toda tako, da se pod njim vendar jasno svetlikajo značilne poteze stare vendske ureditve in da je ohranil v izvirni obliki jezik in šege, ta najbolj razločevalna znaka naroda«. Glede na takšno pojmovanje zgodovine je Linhart veliko pozornost namenil ljudskemu življenju, kar mu je pomenilo središče vse zgodovine. Tako je nastalo besedilo, ki ima s sodobnega zornega kota deloma zgodovinski, deloma narodopisni značaj. Pomenilo je prvo utemeljitev obstoja slovenskega naroda kot posebne veje slovanskega debla , hkrati pa je bilo izhodišče za celotno slovensko zgodovinsko mitologijo, ki jo je pozneje na različnih mestih in v različnih oblikah v pesniški jezik prelil France Prešeren.

Linhartovo življenje in delo

Anton Tomaž Linhart se je rodil leta 1756 v Radovljici. V letih 1767–1773 je študiral in dokončal jezuitsko gimnazijo v Ljubljani. Med letoma 1776 in 1778 je bil novinec v cistercijanskem samostanu v Stični, kjer bi moral leta 1780 podati slovesno zaobljubo, a je samostan 26. oktobra 1778 razočaran zapustil. Izstop iz samostana je pomenil, da je opustil vsako misel na duhovniški poklic. Sredi leta 1781 se je zaposlil v Ljubljani pri škofu Herbersteinu kot urejevalec škofijskega arhiva, vendar so ga zaradi spora s škofom leta 1783 odpustili. Oktobra 1783 je dobil stalno službo kot protokolist pri okrožnem uradu, kar je pomenilo začetek njegove uradniške kariere. V imenu okrožnega urada je izdelal obširen predlog, ki so ga 24. maja 1784 poslali notranjeavstrijskemu guberniju v Gradcu. Predlog se je v glavnih potezah ujemal s takratnimi načrti Kmetijske družbe. Skladno z njim naj bi se knjižnice razpuščenih in nekaterih obstoječih samostanov ter nekatere cerkvene, plemiške in druge zasebne knjižnice združile v licejsko knjižnico. Da ne bi z razpadom Kmetijske družbe ideja zamrla, je Linhart 14. julija 1786 predlagal, naj se za potrebe liceja in študijske knjižnice preuredijo prostori v izpraznjenem frančiškanskem samostanu. Pobuda je bila sprejeta in po obnovi se je knjižnica naselila v novih prostorih ljubljanskega liceja. 15. januarja 1791 je tudi uradno dobila naziv Licejska knjižnica. Leta 1786 je bil Linhart določen za šolskega komisarja v gorenjskem okrožju s sedežem v Ljubljani. Na tem področju je vplival na ustanovitev več kot 25 podeželskih šol ter skrbel za izboljšavo pouka. Leta 1792 je bil imenovan za tajnika deželnega glavarstva na Kranjskem in s tem zasedel mesto, ki je bilo praviloma namenjeno plemičem. Pod akademskim imenom Agillis je sodeloval pri obnovitvi Academie oporesorum. Linhart je do konca leta 1791 izdal komediji "Şhupanova Mizka" (1789, izšla z letnico 1790) in "Ta veșșeli dan, ali Matizhek șe shęni" (1790). Obe sta nastali po tujih predlogah. Linhart je sam poskrbel za prvo postavitev Županove Micke. Premiera je bila 28. decembra 1789 v ljubljanskem Stanovskem gledališču – igro je zrežiral in bil tudi šepetalec. Nastopilo je amatersko gledališče Gesellschaft der Theaterfreunde (Družba prijateljev gledališča), katerega vodja, nemara celo njegov ustanovitelj je bil Linhart. S tem je to prej zgolj v nemščini nastopajoče gledališče prvič pripravilo slovensko uprizoritev. Leto pozneje je Linhart pripravljal tudi odrsko predstavitev svoje druge veseloigre Ta veseli dan ali Matiček se ženi, za katero je skladatelj Janez Krstnik Novak že pripravil scensko glasbo z naslovom Figaro. Do izvedbe pa ni prišlo in veseloigra je bila premierno uprizorjena šele v revolucionarnem letu 1848, ki velja za pomlad narodov. Linhart je umrl v noči s 14. na 15. julij 1795.

Strokovne reference in viri

  • Kristan, S. 2006: Podoba s silhuete : ob 250-letnici rojstva Antona Tomaža Linharta : [Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, 14. februar -4. marec 2006]. Ljubljana. [COBISS-ID 5625184]
  • Linhart, A.T. 1981: Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. Ljubljana. [COBISS-ID 12908033]
  • Moravec, D., Grafenauer, B., Schmidt, V. 1992: Linhart, Anton Tomaž. Enciklopedija Slovenije, Zv. 6, 188-191. Ljubljana. [COBISS-ID 17411]

Avtor zapisa

Renata Šolar (Narodna in univerzitetna knjižnica)

Komentiraj