S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Goriški mah

Uradna oznaka: Goriški mah
Ostanek nekdanjega visokega barja, porasel z vresavami, brezovimi in borovo-brezovimi gozdiči, vlažnimi travniki ter ombrotrofnimi (visokobarjanskimi) rastlinskimi vrstami v osuševalnih jarkih.

Opis

Goriški mah je naravna vrednota zaradi botanične (ostanek nekdanjega visokega barja; rastišče ombrotrofnih in kisloljubnih rastlinskih vrst), geološke (plasti šote kot ostanek nekdanjega barja) in zoološke (nahajališče ogroženih vrst dnevnih metuljev) pomembnosti. Na Ljubljanskem barju je bilo nekoč edino visoko barje v Sloveniji na tako nizki nadmorski višini in najjužnejše v Evropi. Nastalo je le v tistih predelih Ljubljanskega barja, kjer so bila zakisana močvirna tla, ter uspevalo le tam, kjer ga niso dosegle z minerali bogata podtalnica ali najvišje poplave. Človekove aktivnosti, predvsem rezanje šote, osuševanje in spreminjanje v kmetijske površine, so povzročile popolno izginotje visokega barja. Danes na Ljubljanskem barju ni niti fragmentov nekdanjega visokega barja. Goriški mah je le eden od ostankov nekdanjih visokobarjanskih kompleksov, med katerimi so znani predvsem Mali plac na osamelcu Kostanjevica, Bevški mah, Na Mahu pri osamelcu Grmez in Kozlerjeva gošča. Danes so to le fragmenti debele šotne podlage, na katerih ne nastaja več šota. Večino poraščajo acidofilni (kisloljubni) gozdiči rdečega bora, brez in doba kot zadnja faza v razvoju vegetacije visokih barij, le ponekod so, večinoma drugotno, še ombrotrofne (visokobarjanske) rastlinske vrste. Območje naravne vrednote, ki obsega 22,5 ha, je naravni rezervat znotraj Krajinskega parka Ljubljansko barje; kot bivališče rastlinskih in živalskih vrst ter habitatnih tipov, ki so ogroženi v evropskem merilu, je del Posebnega ohranitvenega območja »Ljubljansko barje« (SI3000271) v okviru omrežja Natura 2000; zaradi pomena pri ohranjanju biotske raznovrstnosti je del Ekološko pomembnega območja »Ljubljansko barje« (EPO31400). Goriški mah se razprostira v jugozahodnem delu Ljubljanskega barja, dobrih 500 metrov zahodno od naselja Goričica pod Krimom, na nadmorski višini 286 metrov. Območje naravne vrednote ni poseljeno. S treh strani ga omejujejo utrjeni ali neutrjeni kolovozi, le na zahodnem robu teče regulirani potok Voščevka, ki se izliva v Borovniščico. Pravokotno v Voščevko so speljani osuševalni jarki. Razdalja med jarki je od 10 do 25 metrov, z izjemo južnega dela območja, kjer je zadnji osuševalni jarek od predhodnega oddaljen 70 metrov, manjši jarki pa so z obeh strani pravokotno speljani vanj. Celotno območje je bilo v začetku 20. stoletja še pravo visoko barje, po drugi svetovni vojni so bile plasti šote debele do 3 m. Še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil Goriški mah največji ohranjeni kompleks nekdanjega visokega barja in najbogatejše nahajališče ombrotrofnih elementov na Ljubljanskem barju. Od nekdanjega visokega barja so tu ostali le gozdički rdečega bora (Pinus sylvestris), brez (Betula pendula, Betula pubescens) in doba (Quercus robur). Le na predelih, kjer je človek rezal šoto ali zarezoval osuševalne jarke in s tem približal površino talni vodi, so se ponovno (drugotno) pojavile visokobarjanske (ombrotrofne) vrste. To so nožničavi munec (Eriophorum vaginatum), navadna rožmarinka (Andromeda polifolia), okroglolistna rosika (Drosera rotundifolia), srednja rosika (Drosera intermedia), bela kljunka (Rhynchospora alba) in šotni mahovi Sphagnum tenellum, Sphagnum papillosum, Sphagnum magellanicum. Ker v preteklosti na Goriškem mahu šote skoraj niso rezali, se je plast šote tanjšala predvsem zaradi osuševanja z odvodnimi jarki, deloma tudi zaradi požiganja vresovja. Danes v območju zavzemajo okrog 9 ha gozdne površine, večinoma v severnem delu. V njih prevladuje združba z dobom (Betulo-Quercetum roboris), ki je zadnja faza v razvoju vegetacije na šotni podlagi Ljubljanskega barja. Znotraj gozda je še približno 1 ha velika površina, porasla z jesensko vreso (Calluna vulgaris), ki se ponekod že močno zarašča z rdečim borom ter navadno in puhasto brezo. Ta površina je mozaik različnih razvojnih faz vegetacije visokega barja, od majhnih vodnih teles, poraščenih s šotnimi mahovi, vresovja (Calluno-Sphagnetum) do zaraščanja z navadno krhliko (Calluno-Frangulo-Sphagnetum), brezo (Sphagno-Betuletum) in rdečim borom (Pino sylvestris-Betuletum). Te razvojne faze visokega barja so nastale drugotno, z delovanjem človeka, potem ko je speljal odvodne jarke skozi šotno podlago. V južnem delu območja sta le dva pasova sestoja dreves, v katerih prevladujeta črna jelša (Alnus glutinosa) in dob, sicer večino površine pokrivajo njive ter vlažni travniki in pašniki. V letu 2003 v območju naravne vrednote nista bili več opaženi dve visokobarjanski vrsti, nožničavi munec in Sphagnum tenellum. Do danes je večina ombrotrofnih vrst zaradi zaraščanja že izginila. Z ustreznimi ukrepi, npr. z odstranjevanjem lesnatih vrst in občasno košnjo vresovja, bi bilo mogoče zaraščanje upočasniti, z vzdrževanjem osuševalnih jarkov pa bi lahko ustvarili ugodne razmere za naselitev vsaj nekaterih izginulih ombrotrofnih rastlin. V južnem delu območja naravne vrednote se občasno pojavljajo ogrožene vlagoljubne (higrofilne) vrste dnevnih metuljev, ki imajo sicer številčnejše populacije na vlažnih in mokrotnih travnikih v bližnji okolici, predvsem severno in vzhodno od območja. To sta v evropskem merilu ogroženi in v Sloveniji zavarovani vrsti strašničin mravljiščar (Maculinea teleius) in močvirski cekinček (Lycaena dispar) ter v nacionalnem merilu ranljive vrste, škrlatni cekinček (Lycaena hippothoe), srebrni tratar (Clossiana selene) in močvirski pisanček (Melitaea diamina).

Strokovne reference in viri

Avtor zapisa

Andrej Seliškar, Tatjana Čelik, Branko Vreš (Biološki inštitut Jovana Hadžija, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Seliškar, A.; Čelik, T.; Vreš, B. 2010: Goriški mah. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/157-goriski-mah.

Komentiraj