S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Šotno barje Mali plac pri Bevkah na Ljubljanskem barju

Uradna oznaka: Barje pri Kostanjevici
Sinonimi: Mali blatec, Malo blatce
Mali plac je majhno šotno barje pri Bevkah na Ljubljanskem barju in eno zadnjih tovrstnih mokrišč v južni Evropi. Šotišče je ostanek nekdaj precej obsežnejšega nižinskega visokega barja, ki je zaradi izkoriščanja šote že skoraj v celoti izginilo.

Video vsebine

1

Opis

Mali plac na zahodnem robu Ljubljanskega barja je eden redkih ostankov šotno-mahovnega visokega barja po nižinah južne Evrope. Je tudi med najbolj južno ležečimi v tem delu Evrope. Majhno, okrog 2 hektarja veliko šotišče severno od Bevk pri Vrhniki je nastalo po zadnji ledeni dobi, ko je bil ta del Barja ojezerjen. Na dno jezerca pod barjanskim osamelcem Kostanjevico (367 m) so se več tisoč let odlagali glina in organsko blato, na vrhu pa je nastajala šota. Skrita kotanja je le nekaj metrov nad sosednjim barjanskim območjem, s katerim pa ni bila nikoli neposredno hidrološko povezana. Od leta 1995 ima to območje status naravnega rezervata in je eno od sestavnih točk učne poti po Ljubljanskem barju na območju občine Vrhnika.

Mali plac ima številne barjanske značilnosti, med katerimi je še posebej značilna šota. Ta nastaja v okolju z visoko talno vodo in posebnimi kemičnimi razmerami. Sestavlja jo plast odmrlih delov barjanskih rastlin, ki zaradi pomanjkanja kisika ne segnijejo, temveč se kopičijo, zato se plast šote postopoma debeli. Dokler ima na šoti zraslo rastlinje stik s podtalnico in dostop do mineralnih snovi, imamo opravka z nizkim barjem. V ugodnih razmerah pa plast šote postane tako debela (v tisočletju se odebeli od 30 do 80 centimetrov), da se njen zgornji del preneha napajati s podtalnico; nastane tako imenovano visoko barje. Ker je edini vir za rastline visokega barja padavinska voda, imajo barjanske prsti malo hranil. V tej ekološko skromni oziroma robni pokrajini uspevajo le posebej prilagojene rastline. Med njimi so zlasti uspešni šotni mahovi, ki so v času obilnejših padavin sposobni hitrega vsrkavanja vode in njenega zadrževanja prek sušnega obdobja. Na območju Malega placa so bile šotne plasti nekoč debele do 6 metrov in so zakrivale pogled med Bevkami in Drenovim gričem.

Zaradi odmaknjene lege je bil ta del Ljubljanskega barja vsaj deloma obvarovan pred vplivi in posegi človeka, ki pa je čedalje bolj intenzivno izkoriščal njegove druge dele. Šota je dajala videzu pokrajine najbolj izrazit pečat na začetku 20. stoletja, ko so bili na višku njeno izkoriščanje oziroma rezanje in sušenje. Zaradi cenenosti so jo Ljubljančani in okoličani masovno uporabljali kot kurivo. Med drugim je poganjala tudi stroje v nekdanji ljubljanski cukrarni, predilnici in tkalnici. Vendar jo je začelo kmalu primanjkovati in na Barju so ostale le še posamezne manjše zaplate šotišč. V zadnjem času je zaradi delovanja človeka tudi v kotanji Malega placa prišlo do vnovičnega dviga vodne ravni. Zaradi tega se tamkajšnje barje postopoma spreminja v močvirje. To potrjuje hitra rast močvirskih rastlin, kot so rogoza, šaši, ločje, ježki in rumena vodna perunika.

Na južnem robu Malega placa pa lahko še vedno najdemo nekatere značilne in redke barjanske rastline. Med njimi so šotni mahovi, bela kljunka in barjanska vijolica. Nekdaj so bila na južnem robu tudi rastišča močvirske kukavice in mesojede rosike, ki pa jih ob popisih v zadnjih letih niso več našli. Ker ne potrebujejo veliko hranil, uspevajo dobro prav na šotni podlagi. Uvrščamo jih med tiste redke rastline, ki so se tekom razvoja prilagodile težkim rastnim razmeram. Še posebej zanimiva v tem pogledu je rosika, ki pridobiva dušik in druge pomembne minerale, ki jih na visokih barjih primanjkuje, prek drobnih žuželk. Te lovi s pomočjo preobraženega lista, na katerem je lepljiva snov. Najbolj prepoznavni živalski prebivalci tega območja so močvirska želva sklednica, nekatere ribe (pezdirk), dvoživke (hribski urh) različni metulji (barjanski okarček), kačji pastirji (veliki studenčar) in posebna vrsta netopirjev (mali podovnjak). Največ pa je ptičev, tako stalnih kot tudi selivcev, med katerimi so najbolj znani čapljica, črna štorklja, kobiličar, veliki škurh, kosec, priba, vodomec, sršenar in številni drugi.

Naravni rezervat Mali plac je le ena od številnih zaščitenih naravnih znamenitosti na območju Ljubljanskega barja in njegovega obrobja. Nedaleč vstran, proti zahodu je še Jurčevo šotišče, kjer lahko še vedno spremljamo postopno zaraščanje visokega barja in prhnenje naložene šote. 

Strokovne reference in viri

Avtor zapisa

Miha Pavšek (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Pavšek, M. 2010: Šotno barje Mali plac pri Bevkah na Ljubljanskem barju. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/394-sotno-barje-mali-plac-pri-bevkah-na-ljubljanskem-barju.

Komentarji

22. september 2014, 14:22

Podatki iz kratkega filmčka vsekakor ne držijo. Malemu placu pred 15 leti ni bilo prizanešeno, kot se navaja, ampak je bila z dvigom vodostaja narejena nepopravljiva škoda, zaradi katere je ravno v zadnjih 15 letih tukaj izginilo precej izjemno redkih in ogroženih rastlinskih vrst.. Z nestrokovnim posegom je bilo namreč barje potopljeno, redko barjansko vegetacijo pa so zamenjale druge močvirske rastline, ki v Sloveniji niso redke! To je razlog, da na območju ni več mogoče najti mesojedih rosik in drugih ogroženih vrst!

Komentiraj