S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Banjšice

Banjšice so visoka dinarska planota nad levim bregom Soče. Obsežna suha travišča na platoju in primorski bukovi gozdovi na pobočjih planote so življenjski prostor ogroženih in endemičnih rastlinskih in živalskih vrst.

Opis

Banjšice so kot bivališče rastlinskih in živalskih vrst ter habitatnih tipov, ki so ogroženi v evropskem merilu, del Posebnega ohranitvenega območja »Banjšice – travišča« (SI3000034) in Posebnega območja varstva »Banjšice« (SI5000007) v okviru omrežja Natura 2000; zaradi pomena pri ohranjanju biotske raznovrstnosti so del Ekološko pomembnega območja »Banjšice« (EPO53500). Banjško planoto kot objekt jutrišnje naravne dediščine predlagamo za naravno vrednoto zaradi površinske geomorfološke (tipična visoka kraška planota), botanične (rastišče ogroženih in endemičnih rastlinskih vrst; prisotnost 2 habitatnih tipov, ogroženih v evropskem merilu) in zoološke (bivališče ogroženih živalskih vrst) pomembnosti. Banjška planota leži 5 km severno od mesta Nova Gorica, na levem bregu reke Soče. Je jasno razmejena geografska enota; na severu jo omejuje dolina reke Idrijce, na zahodu reka Soča, na vzhodu in jugu pa ozka in globoka Čepovanska dolina. Območje predlagane naravne vrednote vključuje le južni del Banjške planote in meri 32,5 km2. Meje predlaganega območja so meje vseh treh naravovarstveno pomembnih območij (SAC, SPA, EPO); območje na severu sega do avške prelomnice, na jugu do naselja Grgar, na zahodu ga omejujejo južna obrobja gričev Debeli grič, Zaškol, Jelenk, Kuk, vrhova Vodice in Preški vrh, na vzhodu pa poteka meja med naselji Podlešče, Mokrinje in Sedevčiči, nato po zahodnem pobočju hriba Gomila do zaselka Fobški Kal. Od naselja Grgar (286 m n. m.) se območje počasi vzpenja proti Grgarskim Ravnam, ki so večja uravnava na nadmorski višini 500–600 m, nato sledi strm vzpon čez gozdnato pobočje Gore do platoja, osrednjega dela območja, na nadmorski višini 700 m. Večje vzpetine na ovršju planote so Sleme (801 m), Sv. Lovrenc (799 m), Kuk (788 m) in Visoko (762 m). Zaradi visoke lege Banjške planote je podnebje celinsko, le na južnih pobočjih se čutijo sredozemski vplivi. Kamninsko podlago tvorijo predvsem karbonatne kamnine, to so kredni in jurski apnenci ter dolomit. Flišno površje je le v severnem (okolica naselja Banjšice) in južnem (obrobje Grgarske kotline) delu območja. Redko poseljeno območje je kmetijsko pretežno ekstenzivno obdelana pokrajina. Plato planote in uravnavo na Grgarskih Ravnah poraščajo suhi, ekstenzivno gospodarjeni travniki in pašniki. To so evropsko ogrožena vzhodna submediteranska suha travišča. Prevladujejo pisano cvetoči travniki združbe navadne oklasnice (Danthonia alpina) in dlakavega gadnjaka (Scorzonera villosa), ki so rastišča ogroženih vrst, kot so kojniška perunika (Iris sibirica subsp. erirrhiza), navadni zlati koren (Asphodelus albus) in jagodasta hrušica (Muscari botryoides). Na rahlo zakisanih tleh uspevajo travniki združbe navadne grebenuše (Polygala vulgaris) in volka (Nardus stricta), na katerih se pojavljata tudi ogroženi rastlinski vrsti, nizki gadnjak (Scorzonera humilis) in arnika (Arnica montana). Kamnita travišča na bolj plitkih tleh so predvsem pašniki združbe nizkega šaša (Carex humilis) in skalnega glavinca (Centaurea rupestris). Na takih opuščenih pašnikih v zaraščanju je na planoti med Jelenkom in Rebrom rastišče Pironove meteljke (Medicago pironae), ki je endemit južnega prigorja Karnijskih in Julijskih Alp. Flišna podlaga omogoča obstoj manjših vodnih in močvirnih površin (izviri, kali, mlake), na katerih uspevajo nekatere ogrožene vodne in vlagoljubne rastlinske vrste, npr. grbasta vodna leča (Lemna gibba), kljunasti šaš (Carex rostrata), mehurjasti šaš (C. versicaria), kolenčasti lisičji rep (Alopecurus geniculatus). Pobočja Gore, JZ del območja in njegovo obrobje poraščajo gozdovi – večinoma so to rastišča primorskega bukovega gozda – gozda bukve (Fagus sylvatica) in jesenske vilovine (Seslerio autumnalis), na katerih pa prevladujejo črni gaber (Ostrya carpinifolia) in drugi toploljubni listavci. Obsežna ekstenzivna travišča, toploljubni gozdovi in stari visokodebelni sadovnjaki so bivališča številnih ogroženih vrst ptic. To so v evropskem merilu pomembne populacije podhujke (Caprimulgus europaeus), hribskega škrjanca (Lullula arborea), rjavega srakoperja (Lanius collurio) in sršenarja (Pernis apivorus); manjša populacija svetovno ogrožene vrste kosec (Crex crex) in nacionalno pomembne populacije pisane penice (Sylvia nisoria), prepelice (Coturnix coturnix), repaljščice (Saxicola rubetra), velikega strnada (Miliaria calandra), velikega skovika (Otus scops), vijeglavke (Jynx torquilla) in pogorelčka (Phoenicurus phoenicurus). V območju je bilo doslej opaženih 84 vrst dnevnih metuljev, kar je skoraj polovica (46 %) vseh, ki živijo v Sloveniji. Med njimi je 13 vrst, ogroženih v evropskem merilu. Najpomembnejše so številčne populacije travniškega postavneža (Euphydryas aurinia), populacije barjanskega okarčka (Coenonympha oedippus), ki v območju dosegajo severno mejo areala, v Sloveniji zavarovane vrste, kot sta petelinček (Zerynthia polyxena) in Scopolijev okar (Lopinga achine), ter še nekatere redke in ogrožene, npr. spreminjavi cekinček (Lycaena alciphron), škrlatni cekinček (Lycaena hippothoe), šetrajev sleparček (Pseudophilotes vicrama), homuličin krivček (Scolitantides orion), krvomočnična rjavka (Aricia eumedon), jetičnikov pisanček (Melitaea aurelia), temni pisanček (M. britomartis), močvirski pisanček (M. diamina), lučnikov pisanček (M. trivia) in rjasti gozdnik (Hipparchia semele).

Strokovne reference in viri

Opombe

Za vključitev Banjške planote severno od (vključno) avške prelomnice v območje zgoraj predlagane jutrišnje naravne dediščine, bi bile smiselne še dodatne raziskave/zbiranje podatkov o morebitni botanični in zoološki dediščini; doslej pa že obstajajo nekateri argumenti/podatki, predvsem geološki in geomorfološki, npr:

(I) zelo zakrasel, vrtačast svet v katastrski občini Lokovec (kar 45 vrtač/km2; Perko, D., Orožen-Adamič, M. 1998); torej bi bil predlagan tip naravne dediščine: 4.1 površinska geomorfološka vrednota 4.1.1 kraška površinska oblika 4.1.1.11 vrtača;

(II) površje Banjšic je lahko tipičen primer za tektonsko prelomnico, saj je v njem lepo viden potek tektonskih prelomov v dinarski smeri (Perko, D., Orožen-Adamič, M. 1998), npr. avška prelomnica je tako izrazita, da deli planoto na severno in južno polovico; torej bi bil predlagan tip naravne dediščine: 4.3 geološka vrednota 4.3.2 tektonska naravna oblika 4.3.2.1 tektonski prelom;

(III) na severnem obrobju Banjške planote (Kanalski Lom, grapa Vogršček) so rastišča rastlinske vrste nežni kamnokreč (Saxifraga tenella), ki je jugovzhodnoalpski endemit (Dakskobler, I. 2003, 2005); v grapi Vogršček in pod vzpetino Kuk nad Paljevim so v Sloveniji najbolj jugozahodna nahajališča kranjskega volčiča (Scopolia carniolica), znamenite slovenske rastlinske vrste (Dakskobler, I. 2003; Wraber, T. 1990); to so še dodatni argumenti za že predlagano tip jutrišnje naravne dediščine: 4.5 botanična vrednota 4.5.2 rastišče redkih vrst 4.5.3 rastišče endemičnih vrst.

Avtor zapisa

Tatjana Čelik (Biološki inštitut Jovana Hadžija, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Čelik, T. 2010: Banjšice. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/70-banjsice.

Komentiraj