S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Plečnikove Žale

Uradna oznaka: Ljubljana - Plečnikove Žale
Sinonimi: Žale, Vrt vseh svetih, Vrt umrlih
Avtor: Jože Plečnik
Eden najizvirnejših poslovilnih objektov 20. stoletja s poudarkom na spoštljivem odnosu do slovesa z umrlimi, sestavljen iz vhodnega slavoloka (»Propileje«) s poslovnima kriloma, molilnice in štirinajstih mrliških vežic (kapel), stavbe delavnic...

Opis

Osrednje ljubljansko pokopališče – Plečnikove Žale – je nastalo zaradi hitre rasti mesta. Tradicionalni pogrebni sprevodi, ki so se od vsepovsod vili na centralno pokopališče za Bežigradom, so postali resna prometna ovira, poleg tega stara mrtvašnica (pri Sv. Krištofu) ni več zadoščala in je bila tudi s higienskega stališča neprimerna. Po mnogih zapletih v zvezi z uresničitvijo te pomembne mestne naloge je sledila svetovna gospodarska kriza, ki je namero zavrla še za nekaj let. Leta 1937 je arhitekt Jože Plečnik predložil prvo varianto načrta za poslovilni kompleks. Konec naslednjega leta so na licitaciji izbrali stavbenika Emila Tomažiča, ki je naslednje leto začel z gradnjo. Notranja oprema je prišla na vrsto v letih 1939 in 1940, vendar do poletja 1940, ko je ljubljanski škof Gregorij Rožman slovesno blagoslovil objekte, vse še ni bilo dokončano in je zaradi druge svetovne vojne ostalo tako še do danes. Pri risanju načrtov je Plečniku pomagal študent Vlasto Kopač, ki je Žale v začetku devetdesetih let tudi strokovno obnovil. Z arhitekturnega stališča so Žale edinstvena enciklopedija stavbnih oblik zahodnoevropske civilizacije, pri čemer se je Plečnik naslonil na maksimo nemškega arhitekta Gottfrieda Semperja iz 19. stoletja, da umetnost ne more ničesar izumiti, saj so vse poznala že minula stoletja, njeno poslanstvo je v prevrednotenju starega.

Vhod predstavlja kombinacija peristila z mogočnim slavolokom ter dvojnim kipom Jezusa in Marije kiparja Borisa Kalina na vrhu (»Propileje«) in dveh poslovnih kril ob straneh. Kapele so v glavnem poimenovane po ljubljanskih cerkvah: kapela sv. Petra, sv. Nikolaja (Miklavža), sv. Ahaca, sv. Janeza, kapela Adama in Eve (namenjena neverujočim, samomorilcem in neznanim umrlim) ter dvojne kapele sv. Marije in sv. Jakoba, sv. Jožefa in sv. Antona, sv. Andreja in sv. Frančiška ter sv. Cirila in Metoda in sv. Jurija. Tako vsakdo na svoji zadnji poti do ure pokopa pravzaprav počiva v svoji domači farni cerkvici. Kapele so zasnovane vsaka v drugačni izpeljanki temeljnih arhitekturnih tipov, od tumulusa prek antičnih svetišč do bizantinske cerkve in izvedenk iz profane arhitekture. Ta različnost simbolno izraža idejo verske in socialne enakopravnosti. V glavni osi vhoda stoji osrednja kapela, molilnica, pred katero je Plečnik postavil baldahin ter mrtvaški oder (katafalk) z govorniškim podijem. Oprema vežic in molilnice (oltarji – oltarni nastavki, lestenci, …) sodi med najvišje dosežke naše umetne obrti in nima para v sočasni Evropi. Kapele je Plečnik združil v ograjen park, kjer so klopi, vodnjak in znamenja. Park končuje stavba mizarskih delavnic za izdelavo rakev. Zasnovana je v skladu s Semperjevimi načeli štirih elementov hiše. Na zunanjščini je akademski slikar Slavko Pengov (ki je prispeval tudi ostalo žalsko poslikavo) med svetopisemskimi prizori in svetniki upodobil arhitekta Plečnika in takratnega župana Juro Adlešiča.

Glavna ideja Žal je demokratična enakost ljudi pred Bogom in izjemno spoštljiv odnos do slovesa z umrlimi. Značilno je Plečnikovo prepričanje, da morajo Žale s svojo arhitekturo svojcem nuditi tolažbo. Vsi objekti so beli in obdani z zelenjem, lepota kraja pa sporoča, da s smrtjo ne prideta tema in brezup, temveč tolažba in svetloba. Leta 2007 so Žale prejele evropski znak odličnosti (nekakšna vzporednica Unescovim spomenikom).

Strokovne reference in viri

  • Hrausky, A., Koželj, J. 2002: Arhitekturni vodnik po Ljubljani. Ljubljana. [COBISS-ID 114727424]
  • Hrausky, A., Koželj, J. 2007: Jože Plečnik v Ljubljani in Sloveniji. Ljubljana. [COBISS-ID 232989184]
  • Hrausky, A., Koželj, J., Prelovšek, D. 1996: Plečnikova Ljubljana. Vodnik po arhitekturi. Ljubljana. [COBISS-ID 63171584]
  • Krečič, P. 1992: Jože Plečnik. Ljubljana. [COBISS-ID 29789952]
  • Prelovšek, D. 1999: Plečnikova sakralna umetnost. Koper. [COBISS-ID 78872576]
  • Prelovšek, D. 2005: Jože Plečnik: 1872–1957. Milano. [COBISS-ID 23775789]
  • Prelovšek, D., Kopač, V. 1992: Žale arhitekta Jožeta Plečnika. Ljubljana. [COBISS-ID 31151360]

Opombe

Predlagamo, da se Plečnikove Žale uvrsti tudi med sakralno profano stavbno dediščino.

Avtor zapisa

Simona Kermavnar (Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Kermavnar, S. 2010: Plečnikove Žale. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/158-plecnikove-zale.

Komentiraj