S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Račiška pečina

Uradna oznaka: Račiška pečina
Račiška pečina je 300 m dolga vodoravna jama, v kateri so se v plasteh sige in ilovice ohranili 2 milijona let stari ostanki zob malih sesalcev, kosti jamskega medveda, ki je izumrl pred 15.000 leti, ter medvedji obrusi in odtisi stopal in krempljev.

Opis

Račiška pečina je nastala v spodnjekrednih debeloskladovitih apnencih v jugovzhodnem delu Podgrajskega ali Matarskega podolja, blizu Podgrada, na nadmorski višini 595 m. Jama je ostanek starega vodoravnega jamskega sistema. Oblike na stenah jame so nastale, ko je skoznjo še tekla ponikalnica, ki je pritekala z brkinskih flišnih kamnin. V jami sta se iz vode odlagala pesek in glina. Čez se je v masivnih kopah odložila siga. Občasno je voda s površja še prinašala pesek in glino, pa tudi poginule živali, v glavnem male sesalce, kot so miši, voluharice in rovke. Zaradi nestabilnih sedimentov, na katerih je stala, se je ena od sigovih kop preklala ter razgalila 13 metrov dolg in 3 metre visok prerez. V njem se vidi, da je kopa sestavljena iz različno debelih plasti rjave ali kristalaste sige. Med plastmi so tudi plasti ali žepi, zapolnjeni s peski ali glino, plast grušča in temne plasti z ogljem. V peskih in glinah so se ohranili odlomki zob malih sesalcev, predvsem glodalcev (Apodemus, cf. Borsodia), poleg pa so tudi nedoločljivi zobje rib in kleščice malih rakovic. Sesalska favna pripada bioconi MN17, ki določa starost tega sedimenta na 1,8–2,4 Ma. V vrhnjem delu profila je plast grušča z ostanki kosti jamskega medveda. Ta plast je starejša od 15 Ka, ko je ta žival izumrla, nad njo pa je svetla siga s temnimi progami oglja. V drugem profilu je bilo podobno oglje datirano na 9 Ka pred sedanjostjo (Horaček et al. 2007; Zupan et al. 2008). Paleomagnetna datacija profila, za kalibracijsko starost je bil uporabljen sloj s paleontološkimi ostanki, je pokazala, da je siga v spodnjem delu starejša od 3,2 Ma. Profil nedvomno priča o veliki starosti, jama pa je seveda še veliko starejša. Kaže tudi na izredno počasna oziroma kratkotrajna dogajanja, na primer odlaganju plasti sige, ki mu je sledilo dolgo mirovanje. Le tako lahko razložimo, da je v treh milijonih let nastala le 3 m debela sigova kopa. Sedanji vhod v jamo je nastal, ko se je površje zaradi raztapljanja znižalo in prerezalo jamo. Na drugi strani se rov konča s podorom. Skozi odprti vhod so v jamo prihajali in v njej živeli jamski medvedi (Ursus spelaeus). V jami so se ohranile njihove kosti, na mestih, kjer so hodili, so na stenah nastali medvedji obrusi. Na nekaj mestih so se ohranili sledovi šap in grifade, sledovi krempljev na skali in sigi ali v ilovici. Pozneje so v jamo zahajali tudi ljudje, kar kažejo ostanki oglja, ki datira v staro kameno dobo, ter ostanki neolitskih črepinj in orodja. V tridesetih letih 20. stoletja je italijanska vojska jamo spremenila v skladišče. Preureditev je bila zelo velik poseg v okolje. Vojaki so jamska tla izravnali, ponekod nasuli, drugod razstrelili. Pri tem so pomembno paleontološko in arheološko nahajališče močno poškodovali . Ob robu umetno izravnanih tal je še mogoče najti ostanke kosti jamskega medveda, prazgodovinske keramike in orodij (Skorupan, 2003). Jama je zaščitena kot arheološki in naravni spomenik. Vhod vanjo je zaprt z vrati, pred katerimi je informacijska tabla.

Strokovne reference in viri

Avtor zapisa

Andrej Mihevc (Inštitut za raziskovanje krasa, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Mihevc, A. 2010: Račiška pečina. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/177-raciska-pecina.

Komentiraj