S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Župnijska cerkev Imena Marijinega na Sveti Planini

Uradna oznaka: Sveta Planina - Cerkev Imena Marijinega
Sinonimi: Sveta Planina nad Zagorjem, Sveta Planina na Partizanskem Vrhu, cerkev Marijinega sladkega imena nad Zagorjem
Župnijska in božjepotna cerkev Imena Marijinega na Sveti Planini v Zasavju je z 985 m najvišje ležeča župnijska cerkev v ljubljanski nadškofiji.

Opis

Sveta Planina (1011 m) je vrh v osrednjem delu Mrzliškega pogorja v Zasavju, tako pa se imenuje tudi naselje samotnih kmetij na južnih pobočjih Svete planine in Javorja. Zaradi velikega pomena za narodnoosvobodilni boj so hrib in vas leta 1955 preimenovali v Partizanski Vrh, leta 2002 pa so domačini referendumsko izglasovali sedanje (prvotno) ime. Župnijska in božjepotna cerkev Imena Marijinega stoji tik pod vrhom. Čas nastanka prvotne srednjeveške stavbe ni znan. Cerkev se v arhivskih virih prvič omenja leta 1433 ter nato 1581 v vizitacijskem zapisniku škofa Janeza Tavčarja in 1648 v urbarju župnije Mengeš, ki je segala vse do Zagorja. Polihistor Janez Vajkard Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske (1689) zapisal, da leži cerkev ravno na meji med Kranjsko in Štajersko, in to tako, da je zvonik že na štajerski strani. Leta 1706 je stara cerkev pogorela in ker je bila priljubljena božja pot, so jo hitro obnovili in najverjetneje tudi opremili. Leta 1725 je bila posvečena sedanja baročna stavba. Za Sveto Planino je znamenito leto 1770, ker je takrat iz zagorske podružnice postala lokalna kaplanija (lokalija), ki jo je ustanovil stiški samostan in je ozemeljsko pripadala goriški nadškofiji. Leta 1773 je bila ustanovljena bratovščina sv. Monike (ohranjen je oblečen bratovščinski kip Marije z Jezuščkom, ki so ga nosili v procesijah). Leta 1787 je Sveta Planina prešla pod ljubljansko škofijo. Od leta 1900 je župnija.

Po ustnem izročilu je božjepotništvo na Sveto Planino povezano z neko nosečo, a neporočeno in zato od doma pregnano plemkinjo. Ker je bil njen porod zelo težaven in v bližini ni bilo nikogar, ki bi ji pomagal, je prosila za pomoč sv. Ano, zavetnico porodnic. Ker je bila njena priprošnja uslišana, je dala na mestu, kjer je rodila, postaviti kapelico v čast svetnici. Za vse več romarjev so pozidali Marijino cerkev, stranski oltar pa je ostal posvečen sv. Ani; na Anino (26. julij) je na Sveti Planini glavni romarski shod. Ustno izročilo potrjuje stara romarska pesem, ki so jo nekdaj tiskali tudi na podobicah. Leta 1872 je med trboveljskimi rudarji izbruhnila huda epidemija črnih koz in tifusa. Takrat naj bi se obupani rudarji zaobljubili, da bodo na Sveto Planino poromali vsako leto in uveljavilo se je njihovo tradicionalno romanje na binkoštni ponedeljek.

Današnjo cerkev sestavljata pravokotna ladja z na zahodu vzidano pevsko emporo in petosminsko zaključen prezbiterij, ki ima na severni strani prizidano kapelo in na južni zakristijo. Jugovzhodno od prezbiterija je prostostoječ čokat zvonik s čebulasto streho. Valvasor je naštel v cerkvi štiri oltarje s patrociniji, kakršni so še danes: sv. Matere božje, sv. Ane, sv. Joahima in sv. Antona Padovanskega (kapela iz leta 1684). Polihistor je opisal tudi čudežni dogodek, kot bi se naj zgodil v njegovem času: neki kmet je omalovaževal božjepotništvo na Sveto Planino, zato ga je zadela nenadna huda bolezen; šele ko se je zaobljubil, da bo poromal do cerkve, je ozdravel.

V notranjščini je v osrednji niši velikega oltarja posebno lep kamnit kip Matere božje z Detetom iz prve polovice 18. stoletja, ki stoji na antropomorfnem polmesecu, obdana z žarki in angelci (Marija kot Apokaliptična žena). Kvalitetna je tudi ostala kiparska oprema oltarjev.

Cerkveno fasado krasi šest metrov visok portal s kamnitim stoječim kipom Marije z Detetom v edikuli, ki ga je napravil kamnosek Vincenc Čamernik iz Celja leta 1903; zgoraj je polkrožno zaključeno okno.

S Svete Planine je lep razgled na Trbovlje in Zagorje, preko Save pa na Kum, zato je bila Sveta Planina pred 2. svetovno vojno priljubljeno gorsko letovišče. Ob cerkvi je leta 1935 trboveljski gostilničar Gvidon Počivavšek postavil Hotel Ana, ki je bil leta 1942 požgan, o čemer danes priča spominska plošča. Ključ za ogled cerkve je mogoče dobiti v bližnjem planinskem domu.

Strokovne reference in viri

  • Ecclesia catolica, Ljubljanska nadškofija 1993: Šematizem ljubljanske nadškofije v letu mednarodnega priznanja samostojne Slovenije. Ljubljana. [COBISS-ID 35294976]
  • Gale, J. 1996: Cerkve na Slovenskem. Kranj. [COBISS-ID 59107584]
  • Golob, P. (župnijski upravitelj popisovalec) 1954: Škofija Ljubljanska. Sveta Planina nad Zagorjem, tipkopis. Nadškofijski arhiv Ljubljana.
  • Höfler, J. 1992: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupnija Mengeš. Acta ecclesiastica Sloveniae, 14. Ljubljana. [COBISS-ID 74972160]
  • Kemperl, M. 1999: Romanje in romarske cerkve 17. in 18. stoletja v osrednji Sloveniji. Topografske študije. Gorenjska z Ljubljano, tipkopis magistrske naloge. Ljubljana. [COBISS-ID 9238882]
  • Lozar Štamcar, M. 1990: Prispevek k preučevanju božjepotnih grafičnih podobic v 18. stoletju na Slovenskem. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 26. Ljubljana. [COBISS-ID 32546]
  • Petrič, F. 1996: Duša, le pojdi z mano. Božje poti na Slovenskem III.. Ljubljana. [COBISS-ID 57682688]
  • Rozina, R. 2009: V 3 krasne: Hrastnik, Trbovlje, Zagorje: vodnik po Zasavju. Zagorje. [COBISS-ID 246953728]
  • Valvasor, J. V. 1689: Die Ehre des Herzogtums Krain, 8. knjiga, str. 799. Laibach - Nürnberg. [COBISS-ID 29952257]

Avtor zapisa

Simona Kermavnar (Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Kermavnar, S. 2010: Župnijska cerkev Imena Marijinega na Sveti Planini. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/302-zupnijska-cerkev-imena-marijinega-na-sveti-planini.

Komentarji

26. september 2017, 21:22

Hvala na lijepim slikama nase lijepe Slovenije. Ja sada zivim u Canadi. Mama je iz Praprocah pri Grosuplju (Adamiceva). Voljela bih, kada bi na maloj zemljopisnoj karti pokazali gdje je ta planina, crkva,mesto. Ja sam zivila u Vinkovcima (Hrv.), ali sam svako skolsko ferije provela na velikoj farmi Loiza Adamica u Praprocah.

Hvala, Olga Ballmann

Komentiraj