S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Iška

Uradna oznaka: Iška
Reka Iška je desni pritok Ljubljanice, ki je na svoji poti izoblikoval Iški vintgar in Iški vršaj.

Video vsebine

1 1

Opis

Reka Iška je 29 km dolg vodotok z izvirom na obrobju Bloške planote, pod vasjo Lužarji. Pri Črni vasi južno od Ljubljane se izliva v Ljubljanico. Na svoji kratki poti premaga višinsko razliko 492 m. Zelo nazoren podatek o njenem značaju je razlika v povprečnem padcu med zgornjim in spodnjim delom. Prvih 17 km, to je od izvira reke do doma v Iškem vintgarju, je povprečni padec 4 %, pri čemer reka premaga 420 m višinske razlike, pozneje pa je padec vsega 0,5 % (Kunaver, 2001). Strm padec v zgornjem in srednjem delu vodotoka priča o divji naravi reke, ki si s pomočjo številnih manjših pritokov s Krimsko-Mokrškega hribovja utira pot skozi sotesko Iški vintgar, polno brzic in tolmunov. Na prehodu iz zgornjega v spodnji del reke, kjer je naplavna ravnica, se transportna moč reke bistveno zmanjša. Na tem območju je reka grobozrnato gradivo odložila v obliki stožca, imenovanega Iški vršaj (http://www.dedi.si/dediscina/59-iski-vrsaj). V spodnjem delu se Iška spremeni v počasen, nekoč vijugast, danes pa kanaliziran vodotok, ki si utira pot čez južni del Ljubljanskega barja vse do izliva v Ljubljanico.

Z reko Iško kot hidrološko vrednoto so povezane še nekatere druge geomorfološke in zoološke vrednote. Poleg površinskega vodotoka so pomembne tudi podzemne vode, ki predstavljajo sekundarni vir pitne vode za Mestno občino Ljubljana. Izotopske raziskave (Pucihar, 2005) so pokazale, da se reka Iška ne napaja samo iz padavin, ampak tudi iz kraško-razpoklinskega vodonosnika v Krimsko-Mokrškem hribovju, podzemne vode na Iškem vršaju pa se napajajo iz Iške in padavin iz širšega območja.

Reka Iška je vodotok s povprečnim pretokom približno 2 m³/s (vodomerni postaji Iška in Iški vintgar). Razmerje med nižkom in viškom je zelo veliko, približno 1: 120. Kolebanje vodostaja je sezonsko pogojeno. Najmanjši pretoki na Iški so običajno julija in avgusta, največji pa v pomladanskem in jesenskem času, bodisi zaradi taljenja snega bodisi zaradi izdatnejših padavin. Iška je kot hudourniški vodotok v preteklosti pogosto prestavljala svojo strugo, v sodobnosti pa je njena struga regulirana. Na posameznih odsekih med Iškim vintgarjem in Črno vasjo reka izdatno ponikuje. Obdobja, ko reka v celoti ponikne, so dolga od 115 dni (leta 1974) do 335 dni (leta 1949) letno (Brilly, 1984). Porečje Iške je zaradi raznolike kamninske sestave asimetrično. Medtem ko so desni pritoki maloštevilni in zelo kratki, se Iški z leve pridružijo bistveno daljši Opečnik, Črni potok in Zala. Kamninska sestava na levem in desnem bregu se razlikuje po manj prepustnih, večinoma dolomitnih kamninah v vzhodnem delu Bloške planote, oziroma po bolj zakraselih apnenčastih območjih na desnem bregu reke. S specifičnim tipom reliefa so povezani tudi številni vodni pojavi, ki se sicer pogosteje pojavljajo na pritokih Iške. Omeniti velja slapove, pragove, kaskade (skočnike), brzice, tolmune in rokave. Na prehodu iz srednjega v spodnji del reke se ob glavnem vodotoku pojavljajo mlinščice – ročno izkopani kanali, po katerih so odvajali vodo na žage oziroma mline. Kočar (2001) v svoji monografiji o Iški opisuje več kot 50 vodnih pogonov, ki so na tem območju delovali pred 2. svetovno vojno ali takoj po njej.

Zaradi razdiralne sile Iške in tektonskih premikov so v njenem porečju številne geološke zanimivosti. Najbolj znani so Stražar (razklana dolomitna gmota, prepredena s kalcitnimi žilami), Votli kamen (erozijsko okno) in Skalni mož (10 m visok kamniti osamelec). Zanimivo je tudi nastajanje lehnjaka, ki ga lahko opazujemo na nekaterih pritokih Iške. Lehnjak so uporabljali kot gradbeni material, s katerim so bili pozidani mnogi vogali hiš, mlinov in žag v naselju Iška. Najbolj znamenita pa je soteska Iški vintgar.

Reka Iška s pritoki je vključena v območje Natura 2000 in je življenjski prostor nekaterih redkih in ogroženih živalskih vrst. Med njimi velja izpostaviti potočnega raka navadnega koščaka (Austropotamobius torrentium).

Strokovne reference in viri

  • Brilly, M. 1984: Hidrološki elaborat minimalnih pretokov Iške. elaborat. Ljubljana. [COBISS-ID 1383777]
  • Kočar, T. 2001: Iška, Iški vintgar. Ljubljana. [COBISS-ID 115269376]
  • Modic, T. 1995: Izbira mikrohabitata pri potočni postrvi in šarenki v tolmunu reke Iške. diplomska naloga. Ljubljana. [COBISS-ID 153679]
  • Pezdič, J. 1998: Stable isotopes as natural tracers of the karst recharge. Acta carsologica, letn. 27, št. 1. Ljubljana. [COBISS-ID 9194285]
  • Ramovš, A. 2003: Zanimivosti Iškega vintgarja in njihov nastanek. Proteus, letn. 65, št. 9/10. Ljubljana. [COBISS-ID 21794402]
  • Skoberne, P. 1998: Sto naravnih znamenitosti Slovenije. Ljubljana. [COBISS-ID 7016448]
  • Skoberne, P., Peterlin, S. 1991: Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije. 2. del, osrednja Slovenija. Ljubljana. [COBISS-ID 424015]
  • Strgar, V. 1966: Prispevek k poznavanju rastlinstva v soteski Iške. Varstvo narave, letn. V. Ljubljana. [COBISS-ID 10317869]

Avtor zapisa

Matjaž Hribar (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Hribar, M. 2010: Iška. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/380-iska.

Komentiraj