S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Simončičev kozolec

Uradna oznaka: Bistrica pri Mokronogu – Simončičev toplar
Sinonimi: Župančičev kozolec, Blažetov kozolec, Pri Blažetu
Avtor: Tesar Janez Gregorčič iz Slovenske vasi
Eden znamenitejših kozolcev na Slovenskem iz prve polovice 19. stoletja je tesarska mojstrovina z bogato ornamentirano čelno stranjo, predstavnik zgornje meje razvoja stavbarske umetnosti kozolcev in edini spomenik državnega pomena med kozolci.

Opis

Simončičev kozolec se nahaja v Mirnsko-Mokronoški kotlini, ob cesti Trebnje-Mokronog, v naselju Bistrica pri Mokronogu, na nadmorski višini 243 metrov. Sodi k domačiji srednje velikega kmeta iz Bistrice pri Mokronogu 11, ki ji pravijo tudi Pri Blažetu (Župančičevi). Poleg slikovitega kozolca najdemo v gručasti vasi domačijo iz leta 1802, ki je bila nekoč gostilna s furmanskim hlevom in kamniti most iz leta 1830, ki se v loku dviga nad potokom Bistrica.

Simončičev kozolec je po naročilu lastnikov izdelal tesar Janez Gregorčič oziroma Miklavžinov Janko, kot so ga klicali, iz bližnje Slovenske vasi leta 1936. Zasnovan je kot vezan kozolec v dve drevesi oziroma toplar z lesenimi stebri, ki po obliki sodi med čokate dvojne vezane kozolce, ki jih najdemo drugod na Dolenjskem in redkeje na Notranjskem. Osnovo jedro je ploskev, izvedena »v dve drevesi« oziroma omejena z dvema ploskvama. Letve se na jugozahodni strani zaključujejo enostransko zaprto, na severovzhodni strani pa so odprte. Kozolec ima tri para oken, nosilni stebri so na kamnitih podstavkih. Les ob temelju je odebeljen. Brane so razmeroma gosto mreže. Čelna brana je razmeroma gosto križno prepletena. Zatrep na glavnem pročelju, ki je obrnjen proti jugozahodu in gleda na cesto, je obit in ima dve odprti lini. Je izredno bogato ornamentirani, predvsem z rastlinskimi motivi. Ostrešje je izvedeno v konstrukciji trapezastega povezja. Streha je somerna, dvokapna s čopoma, krita z opečnim zareznikom. Smer slemena je severovzhod-jugozahod. Na prednji strani je zunanji hodnik (»gank«) z lesenimi stopnicami, ki vodijo v osrednji vzdolžni hodnik. Ta je bogat s karakterističnimi branami. Danes kozolec le deloma služi prvotni namembnosti, a se ta postopoma opušča. Večinoma je le prostor za spravilo orodij in kmetijske opreme.

Na pomen kozolcev kot spomenikov slovenskega ljudskega stavbarstva se poskuša opozoriti na različne načine. Leta 1996 je nastal nacionalni projekt Slovenski kozolec, ki organizira različne razstave o kozolcu tako v Sloveniji kot v tujini, organizira srečanja in predavanja različnih strokovnjakov, s čimer želijo prispevati k ohranjanju, prenovi, obnovi in morebitni ponovni rabi kozolca kot edinstveni sušilni napravi. Ta projekt vsekakor ni edini.

V občini Šentrupert so razmišljali o prestavitvi Simončičevega toplarja in njegovi vključitvi v t.i. park kozolcev Mirnske doline, kjer naj bi na enem mestu predstavili večje število kozolcev in jih ob strokovni pomoči zaščitili pred propadanjem in izginjanjem. Predstavljen bo razvojni vidik kozolca kot sušilne naprave, od najpreprostejših oblik, ki je enojni kozolec do kompleksne lesene konstrukcije, ki je toplar. Poudarili naj bi predvsem njihov zgodovinski razvoj v Mirnski dolini, ter prostorski in družbeni vidik njegove uporabe. Do realizacije takšne oblike muzeja na prostem naj bi prišlo leta 2011.

Strokovne reference in viri

  • Benčič-Mohar, E. 1994: Po poteh ljudskega stavbarstva. Ljubljana. [COBISS-ID 42711808]
  • Hazler, V. 2004: Kozolci na Slovenskem. Ljubljana. [COBISS-ID 128209664]
  • Juvanec, B. 2007: Kozolec. Ljubljana. [COBISS-ID 229562112]
  • Stele, F. 2008: Kozolec v Sloveniji. Komenda. [COBISS-ID 240633344]

Avtor zapisa

Dijana Lukić (Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Lukić, D. 2010: Simončičev kozolec. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/404-simoncicev-kozolec.

Komentarji

13. februar 2011, 18:22

Spoštovani!

Pred kratkim sem z zanimanjem prebral predstavitev Simončičevega toplarja v Bistrici pri Šentrupertu in ugotovil kar nekaj napak, ki bi jih veljalo v čim krajšem času popraviti.

1. Simončičev kozolec je eden od znamenitejših kozolcev na Slovenskem iz prve polovice 20. stoletja in ne iz prve polovice 19. stoletja kot se je zapisalo avtorici.
2. Sinonim kozolca ni Župančičev kozolec. To je napačno zapisano poimenovanje kozolca, ki se je konservatorjem napačno zapisalo že v začetku devetdesetih let 20. stoletja. Pravilen sinoni je lahko samo Blažetov kozolec (po naročniku kozolca Jožetu Simončiču (po domače Blažetovemu Jožetu z Bistrice pri Šentrupertu).
3. Avtor kozolca je tesarski mojster Janko (in ne Janez) Gregorčič (po domače Miklavžin) iz Slovenske vasi pri Šentrupertu.
4. Opozoriti bi želel, da kozolec ni več v funkciji. Njegovi nosilni stebri stojijo na betonskih podstavkih in ne na kamnitih, kot se je avtorici napačno zapisalo. Veljajo bi omeniti, da je lastnik kozolca od leta 2008 dalje Občina Šentrupert.
5. Simončičev kozolec stoji v vasi Bistrica pri Šentrupertu in ne v Bistrici pri Mokronogu. V registru nepremične kulturne dediščine je sicer res še zapisano ime naselja Bistrica pri Mokronogu,vendar pa to ime ni usklajeno z dejanskim imenom tega naselja.
6. Zadnja dva odstavka pri opisu sta povsem odveč, saj v ničemer ne prispevata k večji prepoznavnosti kozolca. Zadnji odstavek je še posebno neustrezen, saj brez realnih podlag bralca zavaja s podatkom, da se bo kozolec selilo v načrtovani Muzej na prostem - kozolci Mirnske doline.
7. Med viri in referencami je omenjena Juvančeva knjiga, v kateri ni o Simončičevem kozolcu ne duha ne sluha, izpuščeni pa sta dve temeljni referenci:

Štepec Dobernik, D. 2005: Kozolci v Mirnski dolini: tesarski mojster Janko Gregorčič iz Slovenske vasi pri Šentrupertu in njegovi kozolci. V: Rast, revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja, letnik XVI, št. 6(102), str. 602-608.

Štepec, D. 2010: Kozolec, kdo bo tebe ljubil: vloga konservatorja pri konstruiranju kulturnega spomenika na primeru Simončičevega toplarja v Bistrici pri Mokronogu. V: Kulturna dediščina in identiteta (ur. Božidar Jezernik). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, str. 169-191.

Lepo pozdravljeni. Za vsa pojasnila sem vam na voljo.

Dušan Štepec

13. februar 2011, 20:21

Pod točko 3 sem napačno napisal, da je uradno ime tesarja. Še enkrat sem preveril njegov rojstni list, ki ga kot fotokopijo hranimo v zavodskem arhivu. V njem je zapisano ime Janez. Torej pripombo iz točke 3 glede imena vzamem nazaj.

LP

Dušan Štepec

Komentiraj