Logarska dolina
Lokacijski podatki
Poglej na:
Status
Nepremična kulturna dediščina
Objekt Logarska dolina pod evidenčno številko 22983 vodi Register nepremične kulturne dediščine.
Pristojni zavod: ZVKDS OE Celje
Vir: Register nepremične kulturne dediščine
Naravna dediščina
Objekt Logarska dolina pod evidenčno številko 406V vodi Register naravnih vrednot.
Varstveni status: Odlok o razglasitvi naravnih znamenitostih ter kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Mozirje (Uradni list SRS, št. 27/87)
Pristojni zavod: ZRSVN OE Celje
Vir: Register naravnih vrednot
Ocena
Taksonomija o taksonomiji
Opis
Logarska dolina je 7 km dolga in do pol kilometra široka ledeniško preoblikovana dolina v povirju Savinje. Je največja ledeniška dolina v Kamniško-Savinjskih Alpah in ena lepših alpskih dolin Evrope. Poteka v smeri od jugozahoda proti severovzhodu, med gorskimi grebeni, ki so izoblikovani vzdolž tektonskih prelomnic. V dolino so v ledeni dobi polzele velike količine ledu in jo na debelo zapolnile. Ledenik iz Logarske doline se je pod Klemenčjo pečjo združil z ledenikom iz Matkovega kota in skupaj sta segla vse do vstopa v sotesko Socka pod Strevčevo pečjo. Na obseg nekdanje poledenitve opozarjajo ledeniški balvani in morene.
Domačini delijo dolino na tri dele. Mokroten, ilovnat in prečno čez spodnji del doline razpotegnjeni travnati svet imenujejo Log, osrednjemu, večidel gozdnatemu delu pravijo Plest, večinoma gozdnat in z gruščem posut zgornji del doline pa je Kot. Nad dolino se dvigajo značilni skalni pragovi, nad katerimi so krnice, iz katerih se prelivajo potoki v slapovih. V zatrepu doline pod krnico Okrešelj, na nadmorski višini 1280 m izvira Savinja, ki po kratkem toku pada prek 80 m visokega slapa Rinka. Zatem njene vode hitro poniknejo v prodnati dolinski strugi hudournika Kotovec in se znova pojavijo v Logu, nekdanjem ledeniškem jezeru, ki se je postopoma zamočvirilo. Domačini jo na tem odseku imenujejo Črna, ker teče po jezerski ilovici in je zato temne barve. Ime Savinja dobi ob sotočju s potokom Jezera, ki priteče iz Matkovega kota. Ob močnem dežju se izpod Logarske peči (1536 m) v slapovih in slapiščih spuščajo vode Palenka, vendar najlepši del slapov iz doline ni viden. Vode Palenka so delno zajezene za vodovod in malo hidroelektrarno.
Dolino obkroža sklenjen venec mogočnih gora. Na jugu in zahodu so najvišje Ojstrica (2350 m), Planjava (2394 m), Brana (2252 m), Štajerska Rinka (2289 m), Koroška Rinka (2433 m) in Mrzla gora (2203 m). Gorski greben med Logarsko dolino in Matkovim kotom na severu je nekoliko nižji. V dolini in na pobočjih so obsežni gozdovi. V nižjih nadmorskih višinah prevladuje alpski bukov gozd s smreko, nad 1200 m pa bukov gozd z macesnom.
Za celotno Solčavsko je značilna poselitev v obliki samotnih kmetij s celki. Ljudje so poiskali najprimernejše lege, bodisi ravninske uravnave, bodisi prisojne lege pod Olševo na stiku vododržnih kamnin in apnenca, kjer je dovolj vode. Včasih je bila za preživljanje ključnega pomena živinoreja, zdaj je to gozdarstvo, vse pomembnejši je tudi turizem. V dnu Logarske doline so tri kmetije, na območju Matkovega kota štiri in v Karavankah, povprečno kar 400 m nad dolinskim dnom, je šest kmetij. Na vzhodnem gorskem pobočju ni kmetij, dolinski kmetje so uredili za planinske pašnike le nekatere visokogorske uravnave.
Zgodovinsko je bila Logarska dolina del Koroške. Naselili so jo verjetno že v 13. stoletju. S Solčavo jo je še konec 19. stoletja povezovala le steza, cesto za avtomobilski promet so uredili šele leta 1930. Po uradnih opravkih in nakupih so domačini prej hodili čez sedlo Pavličev vrh (1339 m) v Železno Kaplo/Eisenkappel.
Zaradi izjemne lepote ter številnih naravnih znamenitosti Logarske doline in Okrešlja so člani Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva tu želeli ustanoviti naravni in pozneje narodni park, vendar je uresničitev njihovih načrtov preprečila druga svetovna vojna. Od leta 1987 je Logarska dolina zavarovana kot krajinski park s površino 2475 ha.
Spletne povezave
Strokovne reference in viri
- Mencinger, B. 2004: Logarska dolina. Naravni parki Slovenije. Ljubljana. [COBISS-ID 213355264]
- Meze, D. 1976: Logarska Dolina. Krajevni leksikon Slovenije III. Ljubljana. [COBISS-ID 18172417]
- Meze, D., Ramovš, A. 1978: Logarska dolina. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 82. Maribor. [COBISS-ID 3350785]
Avtor zapisa
Mauro Hrvatin (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)
Predlog citata
Hrvatin, M. 2010: Logarska dolina. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/431-logarska-dolina.