S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Velika karta Barja

Uradna oznaka: Die Große Morastkarte
Podroben zemljevid Ljubljanskega barja je bil izdelan v 70-ih letih 18. stoletja, pred večjimi izsuševalnimi deli.

Opis

Zemljevid prikazuje območje Ljubljanskega barja. Relief je upodobljen z žarkastim črtkanjem vzpetin, vrhovi so goli, ni pa še uporabljena Lehmannova tehnika črtkanja reliefa. Območja na Barju, ki nimajo prometnic in niso ne poseljena ne regulirana, so prazne lise. Označena so s senčenimi linijami, ki zelo verjetno prikazujejo nekoliko dvignjeno, takrat še ohranjeno šotno območje.

Iz besedil, ki so dodana zemljevidu, ter literature lahko razberemo, da je bila karta 21. septembra 1829 vzeta iz registra Mestnega magistrata Ljubljana in poslana Cesarsko-kraljevi deželni gradbeni direkciji v Ljubljani. 9. februarja 1838 so na magistratu zaprosili za vračilo zemljevida, 13. februarja pa ga je gradbena direkcija poslala nazaj na magistrat. 15. februarja so na magistratu potrdili njegov prejem. V dopisu se je župan Janez Nepomuk Hradecky zahvalil gradbeni direkciji za vračilo "Velike karte Barja", ki je bila izdelana na stroške magistrata in poslana gradbeni direkciji zaradi želje po njeni uporabi.

Osuševalna dela na Barju so se začela v drugi polovici 18. stoletja. Naročnik del je bil meliorator Zorn Franc Matej pl. Mildenheim, lastnik posestva Cornovše na skrajnem zahodnem robu Ljubljanskega barja (medmrežje). V letih 1762–1769 je zemljišče osušil tako, da je dal izkopati prekop Zornovec do Ljubljanice, barjansko ozemlje prepredel z odvodnimi jarki ter ga pričel načrtno urejati. Cesarica Marija Terezija je z dvornim dekretom z dne 23. februarja 1769 dala izdelati podrobno poročilo o stanju barja ter o možnosti njegove osušitve in ureditve.

Kongres vladarjev Svete alianse, ki je v Ljubljani potekal med 27. januarjem in 12. majem 1821, je znova obrnil pozornost na osuševalna dela. Po vladni odredbi je bil izdelan načrt popolne osušitve. Intenzivnejša pripravljalna dela za regulacijo Barja so se začela po letu 1822. Šlo je za osuševanje in zatem dodeljevanje manjših zemljišč okoliškim kmetom. Vlada na Dunaju je načrt potrdila 13. septembra 1824, 22. septembra 1825 pa so pričeli s poglobitvijo in reguliranjem struge Ljubljanice. Dela so bila po večini izvedena na državne stroške. Jeseni leta 1823 so začeli podirati nekatere jezove, poglobili so tudi Gruberjev prekop. V mestu in dolvodno od njega so na Ljubljanici odstranili vse jezove pri tamkajšnjih mlinih in poglobili rečno strugo. Najpomembneje pa je bilo, da so se lotili osuševalnih del tudi na Ljubljanskem barju. Izkopali so številne kanale in manjše jarke, zgradili nekaj cest in štradonov. Posebno pomembna je bila cesta iz Ljubljane na Studenec-Ig, ki so jo zgradili med letoma 1825 in 1828. Za vodstvo teh in nadaljnjih hidrotehniških del na Barju je gubernij 1. julija 1826 sestavil posebno komisijo za izsuševanje (Lokalentsumpfungs-Kommission), ki so jo sestavljali predstavniki lokalnih oblasti (Melik 1927, 3–10). Ta naj bi ob pomoči strokovnjakov deželne kmetijske družbe, gradbene komisije in mestnih geometrov strokovno proučila možnosti za nadaljnje osuševalne posege ter našla rešitve za pripravo barjanskih tal za poselitev in obdelovanje (Korošec 1978, 181–182). Glavna osuševalna dela na Barju so bila zaključena leta 1829.

Strokovne reference in viri

  • Korošec, B. 1978: Naš prostor v času in projekciji. Ljubljana.
  • Melik, A. 1927: Kolonizacija Ljubljanskega barja. Ljubljana.

Avtor zapisa

Primož Gašperič (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Gašperič, P. 2010: Velika karta Barja. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/456-velika-karta-barja.

Komentiraj