S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Politika zasebnosti

Zatrepna dolina Luknja

Uradna oznaka: Luknja
Sinonimi: Luknja, Prečna
Luknja je zatrepna dolina ob izviru Prečne na zahodnem robu Krško-Brežiške kotline.

Opis

Zatrepna dolina Luknja je na zahodnem robu Krško-Brežiške kotline 1,5 km zahodno od naselja Prečna. Reka Prečna, ki izvira na začetku zatrepne doline Luknja, je v apnenčasto površje vrezala več kot 70 m globoko in 1140 m dolgo dolino, katere dno je v najožjem delu široko le 20 m. Na koncu doline sta dva zatrepa, nad večjim nad izvirom Prečne se pne 60 m visoko ostenje (Tičar 2012; 2015). Zatrepna dolina je nastala v zgornjejurskih apnencih, ki ponekod prehajajo v plasti dolomita ali dolomitnega apnenca. V izteku zatrepne doline so holocenske aluvialne naplavine in pleistocenski nanosi gline (Pleničar in Premru 1977).

Izvir Prečna je eden izmed večjih kraških izvirov v porečju Krke. Tu izvirajo vode Temenice, ki ponikne v Mirnopeški dolini (Habič in sodelavci 1976). V zatrepni dolini se pojavljajo 3 izviri, in sicer stalni izvir pod gradom Luknja, občasni izvir v manjšem severnem zatrepu ter izvir pri Lukenjski jami. Povprečni pretok Prečne je 4,6 m3/s, v času obilnih padavin pa naraste na 21,8 m3/s in ob nizki vodi upade do 0,56 m3/s (Kogovšek in Petrič 1998).

Na območju zatrepne doline je raziskanih osem kraških jam. Največja jama v zatrepni dolini je s 307 m Lukenjska jama z vhodom nasproti glavnega zatrepa nad dolino reke Prečna. Za vhodnim rovom je velika dvorana, na koncu jame pa sifon. V njem so potapljači opravili 50 m dolg potop in odkrili 100 m dolg zasigan rov, ki se zaključuje z novim sifonom. Ob obilnem deževju iz sifona bruha voda in zalije jamske rove. Jama je pomembno zatočišče netopirjev. Preostale jame v zatrepni dolini so precej manjše, saj so dolge le od 6 do 28 m (Kataster jam JZS 2016).

V spodmolu ob Lukenjski jami je dr. Franc Osole med raziskavami v letih 1975–1976 in 1980–1981 odkril ostanke iz kamene dobe. Med najdbami je bilo veliko kamnitega orodja (praskala, klini, svedri), katerega starost je bila določena na 12.580 ± 520 let. Bogati so bili tudi kostni ostanki ledenodobnih živali. V zgornjih plasteh so odkrili ostanke mlajših kultur, vse od eneolitika, bronaste in železne dobe do rimskega časa (Osole 1990).

Nad izvirom Luknja stojijo ruševine nekoč mogočnega gradu, ki so ga sezidali vitezi Lueggerji. Grad je na zahodni strani varovalo visoko ostenje, na severu in vzhodu strmo pobočje, na jugu pa obrambni jarek z dvižnim mostom. Prvič je bil omenjen leta 1351 kot daz Lueg, še istega leta pa je bil tudi razdejan. V drugi polovici 14. stoletja so grad, ki je bil tedaj v lasti Erazma Predjamskega, obnovili. Grad so ponovno obnovili leta 1550 pod lastništvom rodbine Galli pl. Gallenstein ter pozidali nova poslopja ter obzidje z obrambnimi stolpi. Grad je bil na začetku 20. stoletja še ohranjen, medtem ko se je med prvo svetovno vojno že podrlo ostrešje. Danes je grad v razvalinah, vendar so še razvidni ostanki prvotnega gradu s stolpasto stavbo, obrambnimi stolpi in kamnitimi okenskimi okvirji (Jakič 1997; Stopar 2000)

Na izviru Prečne sta nekdaj delovala grajski mlin in žaga, ki sta bila pozneje izrabljena za potrebe pridobivanja električne energije. Danes je na tem mestu hidroelektrarna. Pod izvirom je Ribiška družina Novo mesto zgradila večjo ribogojnico. V ostenju za izvirom pa so člani Alpinističnega odseka Novo mesto uredili plezališče Luknja z dvema plezalnima sektorjema.

Strokovne reference in viri

Avtor zapisa

Jure Tičar (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Tičar, J. 2016: Zatrepna dolina Luknja. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/496-zatrepna-dolina-luknja.