S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Bohinjsko jezero

Uradna oznaka: Bohinjsko jezero
Bohinjsko jezero je s površino 3,19 km2največje stalno naravno jezero v Sloveniji. Leži v Julijskih Alpah, na nadmorski višini 526 m, med Pršivcem na severu in Voglom na jugu.

Opis

Bohinjsko jezero je s površino 3,19 km2, obsegom 11,35 km in 92,5 milijoni m3 vode največje stalno naravno jezero v Sloveniji. Leži v ledeniški dolini med Voglom na jugu in Pršivcem na severu, njegova gladina pa ima nadmorsko višino 526 m. Je tektonsko-ledeniškega nastanka, saj je jezerska kotanja tektonsko zasnovana, preoblikoval pa jo je Bohinjski ledenik. Ledeniško je preoblikovana tudi okolica jezera, morene pa so najbolj opazne med vzhodno jezersko obalo in Staro Fužino. Večje količine morenskega gradiva so tudi vzhodno od jezera, na južnem obrežju pa so talne morene. S severa in zahoda (med Vogarjem in Komarčo) obdaja jezero zgornjetriasni dachsteinski apnenec. Med Svetim Duhom in Skalco je nahajališče jezerske krede, ki pa ni usedlina zdajšnjega jezera. Južno od Svetega Duha je eno redkih nahajališč srednjetriasnega kremenovega porfirja v Julijskih Alpah. Objezerske vzpetine Gradec, Skalca in Peč sestavlja oligocenska breča.

Ob koncu zadnje poledenitve je bil vodostaj jezera višji za približno 18 m in jezero je segalo do zdajšnje Stare Fužine. Danes meri od Ukanca na zahodu do iztoka Jezernice oziroma Save Bohinjke) pri Sv. Janezu na vzhodu okrog 4,3 km, široko pa je do 1,2 km. Jezerska kotanja, ki se strmo spušča, je nerazčlenjena in brez plitvin; abrazijska terasa je komaj nakazana. Med jezerskimi sedimenti prevladujeta karbonatni melj in glina. Le desetina jezera je plitvejša od 10 m in kar 80 % ga je globljega od 20 m, 20 % celo od 40 m. Največja globina 45 m je v vzhodnem delu jezera, sredi Fužinarskega zaliva. Vzhodni del jezera je za okrog 10 m globlji od zahodnega dela. Zahodni del jezerske kotanje zasipava vodotok Savica.

Bohinjsko jezero je izrazito pretočno jezero, z glavnim dotokom Savico s povprečnim pretokom okrog 5 m3/s in kraškim izvirom pod Komarčo, ter iztokom Savo Bohinjko, ki ima ob iztoku povprečen pretok 8,34 m3/s. Drugih večjih površinskih dotokov Bohinjsko jezero nima, zato ocenjujejo, da več kot tretjina vode vanj priteka skozi kraške izvire pod jezersko gladino ob severni obali. Stalni izviri so pod gladino jezera in pri opuščeni ribogojnici, občasno pa kraške vode privrejo na površje v izviru Govicu na pobočju Pršivca. Zadrževalni čas vode v Bohinjskem jezeru je približno 4 mesece, kar pomeni, da se voda v jezeru zamenja trikrat na leto.

Zaradi kraškega značaja je pojezerje Bohinjskega jezera težko zanesljivo omejiti. Meri okrog 100 km2 in obsega večji del Komne ter Doline Triglavskih jezer. Večinoma je neposeljeno, velik del sega nad gozdno mejo, zato je tudi dotok hranilnih snovi v jezero zmeren. Pojezerje prejme okrog 3300 mm padavin letno, jezero pa ima snežno-dežni vodni režim, vendar se ta iz leta v leto precej spreminja. Primarni višek vodostaja je ponavadi maja, sekundarni novembra, primarni nižek pa nastopi pozimi. Kljub kraškemu značaju zaledja lahko jezero naraste presenetljivo hitro. Razlika med najnižjo in najvišjo zabeleženo gladino (absolutna amplituda) je 390 cm, povprečno letno kolebanje gladine pa je 65 cm. Glede na površino jezera se lahko ob presežku dotoka nad odtokom za 10 m3/s gladina jezera dvigne za 1 m v treh do štirih dneh.

Najnižja povprečna mesečna temperatura površinskega sloja vode Bohinjskega jezera je bila v obdobju 1951–2000 izmerjena februarja in je znašala 1,5 oC, najvišja pa 17,9 oC avgusta; povprečna letna temperatura površinske vode je bila v obdobju 1961–1990 dobrih 9 oC. V obdobju 1991–2001 je bila povprečna letna temperatura za 0,9 oC višja od povprečja v letih 1961–1990. Tudi podatki za avgust kažejo trend naraščanja temperature. Srednja mesečna temperatura po obdobjih je bila 16,7 oC v desetletju 1951–1960, 16,9 oC v desetletju 1961–1970, 17,5 oC v desetletju 1971–1980, 18,8 oC v desetletju 1981–1990 in 19,9 oC v desetletju 1991–2000. Izrazita temperaturna plastovitost jezerske vode se izoblikuje le poleti, vendar plast segrete vode sega le nekaj metrov globoko. Tako je na primer avgusta temperatura vrhnjega, toplega sloja okrog 14 oC, v globini med tremi in šestimi metri, kjer je območje termokline, je temperatura samo še 7 oC, v globini 20 m pa komaj dobri 2 oC. Hladna globinska voda se tako začne že okrog 5 m globoko. Trajanje spomladanskega in jesenskega obdobja homotermije, ob kateri se vode po globini lahko premešajo, je različno dolgo in odvisno od hidrometeoroloških razmer v posameznem obdobju. Na razporejanje in mešanje vodnih mas vpliva tudi veter, ki mu je Bohinjsko jezero dokaj izpostavljeno. Pozimi se površinska voda ohladi in jezero lahko zamrzne za več deset dni. Navadno začne zmrzovati januarja. V obdobju 1961–1990 je bilo zamrznjeno v povprečju dobrih 50 dni, v obdobju 1971–2000 pa le še 42 dni. V zadnjih dveh desetletjih jezero v posameznih letih ni zamrznilo v celoti, povprečje dni z ledeno ploskvijo pa se je v desetletju 1991–2000 zmanjšalo na 31 dni.

Za jezero je značilna enakomerna navpična razporeditev kisika. Površinska voda ga v povprečju vsebuje med 10 in 12 mg/l, globinska pa okrog 7 mg/l. Ostale značilnosti vode (trdota – v povprečju 5,6o NT, vsebnost CO2, pH) se z globino le malo spreminjajo.

Bohinjsko jezero se še vedno uvršča med oligotrofna, to je s hranili neonesnažena jezera s povprečno letno prosojnostjo 10 m (tudi do 14 m). Nekoliko nad povprečjem za oligotrofna jezera je le povprečna vsebnost anorganskega dušika, vsi ostali kriteriji pa Bohinjsko jezero uvrščajo med neonesnažena jezera. V zadnjem času opažajo, da se v karbonatnem jezerskem sedimentu povečuje delež težkih kovin. Nizka je vsebnost fosforja in tudi vsebnost klorofila-a, ki opredeljuje produktivnost rastlinskega planktona. Zato je rastlinskega kot tudi živalskega planktona malo.

V združbi rastlinskega planktona prevladujejo drobni predstavniki različnih skupin alg. Brez diatomej je znanih 65 vrst alg. Bohinjsko jezero je edino slovensko nahajališče alg Staurastrum pelagicum, Cosmarium wittrockii, Pediastrum kawraiskyi, Hydrocoleus heterotrichus, Merismopedia major. Znanih je tudi osem vrst mehkužcev. Bohinjsko jezero je naše edino nahajališče mahovnjaka Fredericella sp. (zlasti v večjih globinah). V jezeru živi pet vrst rib: jezerska postrv, menek, klen, pisanec in prinesena jezerska zlatovščica. Višje rastline (vodne zlatice Batrachium sp. in dristavci Potamogeton sp.) so le na plitvinah nekaterih zalivčkov. S plitvin do okrog 5 m mestoma segajo naselki parožnic (Chara foetida, Chara fragilis), nižje, do okrog 10 m globine, pa je preproga rdečkasto obarvanih cianofitov Plectonema sp. Potopljeni deli dreves so na plitvem obrasli z gostim naseljem cianofitov in alg, v večji globini pa z mahovnjaki in gostim naseljem trdoživnjakov (Hydra sp.).

V zadnjih letih na slabšanje razmer v jezeru in občasno povečan vnos hranilnih snovi opozarjajo razrast zelenih nitastih alg vzdolž celotne obale, zmanjšana globina uspevanja in redčenje sestojev višjih vodnih rastlin, kot tudi zmanjšano število njihovih vrst. Vendar vnos hranilnih snovi v Bohinjsko jezero še ne presega količin, ki bi bistveno vplivale na potek naravnega staranja jezera. Na kakovost jezerske vode najbolj vplivajo turizem, kmetijska raba in le deloma urejeno odvajanje odpadnih voda. Tako se od leta 1992 jezerska voda uvršča v drugi kakovostni razred.

Strokovne reference in viri

  • Bat, M., Uhan, J. 2004: Vode. Narava Slovenije. Ljubljana. [COBISS-ID 26555234]
  • Firbas, P. 2001: Vsa slovenska jezera: leksikon slovenskih stoječih voda. Ljubljana. [COBISS-ID 110125568]
  • Frantar, P. 2003/2004: Analiza temperaturnega režima in pojava ledu na Bohinjskem jezeru. Ujma 17-18, 71–77. Ljubljana. [COBISS-ID 27808354]
  • Kolbezen, M. 1998: Hidrografija. Geografija Slovenije. Ljubljana. [COBISS-ID 9752162]
  • Lenarčič, M., Plut, D. 1995: Vode v Sloveniji. Ljubljana. [COBISS-ID 53556736]
  • Radinja, D. 1984: Alpine lakes in Yugoslavia. Geographica Iugoslavica 5, 37–46. Ljubljana. [COBISS-ID 17604397]
  • Radinja, D., Buser, S., Vrhovšek, D., Sket, B. 1987: Bohinjsko jezero. Enciklopedija Slovenije, 1. zvezek. Ljubljana. [COBISS-ID 33686114]
  • Remec-Rekar, Š., Bat, M. 2003: Jezera. Vodno bogastvo Slovenije. Ljubljana. [COBISS-ID 125760000]
  • Zorn, M. 2006: Bohinj, Lac. Dictionnaire encyclopédique des Alpes, 1. zvezek. Grenoble. [COBISS-ID 26345005]
  • Zorn, M. 2007: Bohinj, Lago. Il grande dizionario enciclopedico delle Alpi, 1. zvezek. Scarmagno. [COBISS-ID 29437485]

Avtor zapisa

Matija Zorn (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Zorn, M. 2010: Bohinjsko jezero. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/382-bohinjsko-jezero.

Komentiraj