S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Sredozemski slani travnik pri Sv. Nikolaju

Uradna oznaka: Ankaran - obrežno močvirje pri sv. Nikolaju
Sinonimi: Ankaran – morsko močvirje pri Sv. Katarini, Ankaran - Sveti Nikolaj (Sveta Katarina)
Obrežno morsko močvirje med Sv. Katarino in Sv. Nikolajem pri Ankaranu predstavlja edinstven primer slanoljubnih rastlinskih združb na plitvih, vlažnih, muljastih slanih tleh (polojih) na slovenski obali.

Opis

Območje naravne vrednote je kot bivališče rastlinskih vrst (botanična naravna vrednota) in habitatnih tipov, ki so ogroženi v evropskem merilu (ekosistemska naravna vrednota), del Posebnega ohranitvenega območja »Ankaran – Sv. Nikolaj« (SI3000241) v okviru omrežja Natura 2000; zaradi pomena pri ohranjanju biotske raznovrstnosti je del Ekološko pomembnih območij »Sv. Nikolaj« (EPO78900) in »Morje in morsko obrežje« (EPO70000). Območje naravne vrednote leži na slovenski obali, v severovzhodnem delu Koprskega zaliva pri kraju Ankaran. Razprostira se na površini 89879 m2 na obrežju med »plažo« pri Sv. Katarini in ankaranskim avtokampom pri Sv. Nikolaju. Na tem območju je morje plitvo in muljasto, z ohranjenimi poloji, na katerih uspeva pretežno halofitna (slanoljubna) vegetacija. Na območju, imenovanem Sv. Nikolaj, v skrajnem severozahodnem predelu pri avtokampu je na vlažnih, občasno poplavljenih muljastih slanih tleh razvit svojevrsten obmorski travnik. Ta slani travnik je obrežni močvirski ekosistem izjemne ekološke vrednosti (ekosistemska naravna vrednota) kot edinstven primer sredozemskih slanih travišč na plitvih, muljastih, vlažnih slanih tleh (polojih) na slovenski obali. Varovanje slanega travnika pri Sv. Nikolaju je pomembno zaradi ohranjanja redkih rastlinskih vrst, ekosistemske raznolikosti in biološke pestrosti slovenskega obrežnega prostora nasploh. To je za vzhodno jadransko obalo redek, za slovensko pa edinstven primer morskega obrežja, ki ni strmo, kamnito ali peščeno, pač pa muljasto, vlažno in plitvo. Zaradi stalnega vpliva plimovanja morja je tukaj vodni režim precej drugačen kot na flišnatem ali apnenčastem obrežju, razlikuje pa se tudi od vodnega režima na solinah, kjer so ekološke razmere bolj sušne. Tu uspeva rastlinska združba obmorskega in ostrega ločevja (Juncetum maritimi-acuti), v kateri prevladuje predvsem obmorsko ločje (Juncus maritimus). Rastlinski posebnosti tega območja sta halofitni oziroma slanoljubni vrsti obmorski lan (Linum maritimum) in klasnata tavžentroža (Centaurium spicatum), ki v Sloveniji uspevata samo tukaj in sta kot redki vrsti (R) uvrščeni na rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk Slovenije; obe sta do nedavnega veljali za izumrli. Tu rastejo še številne druge ogrožene rastlinske vrste, kot so: Cornutijev trpotec (Plantago cornuti), obrežni šaš (Carex extensa), ozkolistna mrežica (Limonium angustifolium), obmorska škrbinka (Sonchus maritimus), modrikasti pelin (Artemisia caerulescens) in dišeči luk (Allium suaveolens), za katerega je to rastišče edino poznano nahajališče v slovenski Istri. Na nekaterih mestih v plitvem morju najdemo sestoje male morske trave (Zostera noltii). Na vlažnem, peščenem (mivkastem) obrežju, ki je pod neposrednim vplivom plimovanja, uspevajo slanoljubne vrste morska nitnica (Spergularia marina), navadna (Puccinellia fasciculata) in močvirska slanovka (Puccinellia palustris), tolščakasta loboda (Atriplex portulacoides), solinska solinka (Salsola soda), primorski slanorad (Suaeda maritima), osočnik (Salicornia sp.), ki tvorijo manjše sestoje (fragmente) pionirskih halofitnih združb. Na nekoliko dvignjenih peščeno-mivkastih tleh slano travišče prehaja preko mešanih sestojev združb obmorske srpice (Bolboschoenetum maritimi), trstičja (Phragmitetum australis) ter trstičnega pisankovja (Phalaridetum arundinaceae) v grmišče različnih vrb, kjer se je naselila tudi amorfa (Amorpha fruticosa), tujerodna metuljnica z vijoličastimi cvetovi. Na zunanjem obrobju grmišč najdemo npr. francosko bradico (Polypogon monspeliensis), ki je do nedavnega veljala za izumrlo vrsto, navadno bičevje (Holoschoenus vulgaris), Valerandov samol (Samolus valerandi) z belimi cvetovi, barvno pa te sestoje popestrita vijoličasto cvetoča obmorska nebina (Aster tripolium) in rumenocvetna smiljkita (Tetragonolobus maritimus); vse štiri vrste veljajo za ranljive (V). Grmiščem v notranjost območja sledi gozdič s prevladujočo črno jelšo, vrbami in ozkolistnim jesenom (Fraxinus angustifolia).

Zavod RS za varstvo narave, območna enota Piran, je s sredstvi kneževine Monako ter ob pomoči delavcev koprske komunale in prostovoljcev Krajinskega parka Sečoveljske soline uredil območje edinega morskega slanega travnika pri Sv. Nikolaju za ogled javnosti; odprtje je bilo 24. 8. 2006. Čez travnik je položena dvignjena lesena pešpot, v posebnem predstavitvenem bazenu (koritu) so na ogled ostanki lupin školjk in polžev (tanatocenoza) iz školjčne sipine »pokopališče školjk« pri Sv. Katarini, območje pa je predstavljeno tudi z informativnimi tablami.

Strokovne reference in viri

Avtor zapisa

Branko Vreš, Andrej Seliškar (Biološki inštitut Jovana Hadžija, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Vreš, B.; Seliškar, A. 2010: Sredozemski slani travnik pri Sv. Nikolaju. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/175-sredozemski-slani-travnik-pri-sv-nikolaju.

Komentiraj