S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Nova Gorica

Uradna oznaka: Nova Gorica - mestno jedro
Avtor: Edvard Ravnikar
Nova Gorica je nastala po 2. svetovni vojni kot nadomestno mesto za z mejo ločeno Gorico/Gorizio, zasnovana pa je bila ob nekaj avenijah s široko razmeščenimi objekti v zelenju.

Opis

Nova Gorica je nastala po 2. svetovni vojni kot posledica določitev 6. pariške mirovne konference, ki je mesto Gorica/Gorizia dodelila Italiji. S tem je širše območje Goriške, Spodnje Vipavske doline in Posočja izgubilo svoje središče. Ideja o novem središču goriškega območja, ki je zasedalo prostor med Blančo, Ledinami in Grčno, se je po zasnovi arhitekta in urbanista Edvarda Ravnikarja začela uresničevati leta 1947 s pomočjo mladinskih delovnih brigad iz vse Jugoslavije. Najprej so zgradili občinsko stavbo, nebotičnik, ki je še danes najvišja stavba v mestu, in tudi tako imenovane ruske bloke, kakršne je Rdeča armada gradila v Vzhodni Nemčiji. V naslednjih letih so nastala tudi večja naselja stanovanjskih blokov, Kulturni dom in Trgovska hiša. Idejna zasnova gradnje je temeljila na funkcionalni urbanistični usmeritvi, ki je skušala ločevati med stanovanjskim prostorom, prostorom z upravnimi funkcijami ter prostorom, namenjenim prometnim povezavam. Nova Gorica sledi Le Corbusierovemu konceptu sončnega mesta z bloki in stolpnicami, umeščenimi na prostrane zelene površine. Ta model, ki je težil k hipnemu napredku in razvoju ter nadomeščanju starega z novim, je postal v povojnem času izjemno aktualen. Novi urbanistični načrti so sicer stremeli k zagotavljanju kakovostnih bivalnih pogojev vsem družbenim slojem, a so obenem kazali tudi popolno neizprosnost do starega mesta. Prav tako je zanimivo, da Nova Gorica nikoli ni imela osrednjega trga ali ulice, ki bi nosil ime ideološkega vodje Josipa Broza Tita. Vendar pa je bilo od leta 1978 njegovo ime s kamni zapisano na bližnjem hribu Sabotinu, kar je v začetku 21. stoletja sprožalo mnoge polemike. Nastajajoče mesto je zaradi novih delovnih mest kmalu po 2. svetovni vojni pritegnilo številne prebivalce iz vseh krajev nekdanje Jugoslavije, ki pa so si življenje v blokih marsikdaj prilagodili svojim potrebam, saj so si ob njih postavljali barake, zelenice pa so preurejali v vrtičke. Poročila in pričevanja prebivalcev Nove Gorice govorijo tudi o boleči zarezi, ki jo je povzročila nova državna meja. Ljudje so bili namreč močno navezani na Gorico/Gorizio, saj je bila ta pomembno izobraževalno, kulturno, gospodarsko in upravno središče, v času neprehodnosti meje med letoma 1947 in 1955 pa so mnogi izgubili možnosti za vzdrževanje stikov s sorodniki in prijatelji. Pobude o povezovanju obeh Goric so bile ob koncu 20. stoletja vse močnejše, državna meja med Slovenijo in Italijo pa je tudi formalno izginila leta 2004, torej ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo. O življenju ob meji na tem območju danes priča tudi zgodovinska učna pot ob kolesarski poti med Vrtojbo in Novo Gorico, ob kateri stojita zbirki Goriškega muzeja, in sicer v stražarskem stolpu v Vrtojbi ter razstava v stavbi železniške postaje v Novi Gorici. Na maloobmejnem prehodu v Pristavi, danes predelu Nove Gorice, pa omenjeni muzej načrtuje še postavitev muzeja o tihotapstvu na Goriškem.

Strokovne reference in viri

  • Jerman, K. 2008: Dve Gorici – eno mesto: Konstrukcija urbanega. Doktorska disertacija. Ljubljana. [COBISS-ID 241989888]
  • Malnič, A. 2009: Razstave o življenju ob meji in zgodovinska učna pot. Glasnik SED 49-3/4, 102. Ljubljana, Slovensko etnološko društvo.
  • Miklavčič-Brezigar, I. 1998: Spomini naše mladosti: etnološki pregled povojnih dogodkov na Goriškem. Nova Gorica, Goriški muzej. [COBISS-ID 74706176]
  • Ravnikar, E. 1983: Nova Gorica po 35 letih. AB - Arhitektov bilten 68/69, 43-46. Ljubljana, Društvo arhitektov.

Avtor zapisa

Alenka Bartulović (Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani), Mateja Habinc (Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Predlog citata

Bartulović, A.; Habinc, M. 2010: Nova Gorica. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/25-nova-gorica.

Komentiraj