S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Najevska lipa

Uradna oznaka: Najevska lipa
Sinonimi: mati vseh lip
Najevska lipa, ki raste ob domačiji Najevnik, je najdebelejše znano drevo v Sloveniji.

Opis

Najevska lipa, ki pravzaprav ni lipa, ampak lipovec (Tilia cordata), raste ob Najevnikovi domačiji na Ludranskem vrhu nad Črno na Koroškem. Je najdebelejše drevo v naši državi. Lipa in lipovec nista ženska in moška oblika drevesa, tako kot na primer pri tisi, temveč sta sicer sorodni, vendar povsem samostojni vrsti. Če se malo pošalimo, lahko rečemo, da je »Najevski lipovec« očak vseh slovenskih lipovcev!

Na informacijski tabli poleg lipe je navedeno, da ji je leta 1969 gozdarski inženir Sgerm v prsni višin izmeril obseg 11,24 metra. Ker pa je leta 1980 del trhlega oboda propadel, se je njen obseg nekoliko zmanjšal. Ko so leta 1993 lipi odstranili trhel in vlažen les iz notranjosti, je v obsegu merila 10,56 metra, leta 2006 pa 10,70 metra. Po podatkih Zavoda za varstvo narave je starodavna lipa visoka 24 metrov, njeno starost strokovnjaki ocenjujejo na okrog 700 let. Del južne strani oboda manjka, severno stran drevesa poraščajo z mahovi in lišaji. Lipa je ograjena z leseno ograjo, da ji številni obiskovalci, ki jo pridejo pogledat, ne hodijo »po prstih«. Nedaleč stran stoji staro znamenje, na katerem je bila po pripovedovanju Fanike Osojnik še nedolgo tega zapisana letnica 1227.

Po legendi naj bi nekoč Turki na begu pred domačini zakopali zaklad, da pa bi se pozneje spomnili tega mesta, so nad njim zasadili 12 lip. V resnici strokovnjaki domnevajo, da je lipa zrasla skupaj iz sedmerih debel, toda podobno kot za starost tudi o tem ni bolj natančnega podatka, saj je drevo znotraj votlo! V tem smislu je veličastna Najevska lipa tudi simbol mogočnosti, ki raste iz skupnih korenin.

Milan in Fanika Osojnik sta povedala, da so se pod lipo, ob kateri je bilo nekoč balinišče, ob nedeljah popoldan zbirali Črnjani in prebivalci sosednjih vasi, sosedje, pa tudi dekle in hlapci. Pod lipo so imeli mizo in dve klopi; Milanov ded je obiskovalce prav rad pogostil s »črničevcem« (borovničevo žganje), ki ga je sam skuhal. Moški so balinali, otroci pa so postavljali keglje. Včasih so pod lipo prepevali stare domače pesmi. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so bile sledi balinišča še vidne, danes ne več. So pa pred desetletji ob nedeljah vaščani hodili pod lipo na piknike; včasih tudi po več družin hkrati. Fanika Osojnik se spominja, da so jo kakšno nedeljo poklicali že ob 6. zjutraj in povprašali, če je pod lipo še kaj prostora. S seboj so prinesli roštilj za peko mesa.

Po Fanikinih besedah naj bi piknike pod lipo na začetku devetdesetih let prepovedal Zavod za spomeniško varstvo. Strokovnjaki so lipo zvezali z vrvmi in jo ogradili s plotom. Fanika je povedala še, da so lipo želeli tudi odkupiti, vendar so se domači odločili, da je ne dajo, saj je nima nihče tako rad, kot prav oni. Od osamosvojitve Slovenije se pod njo vsako leto zberejo naši državniki. Prvič so se zbrali avgusta 1991, že tradicionalna srečanja pa zdaj potekajo julija. S srečanji se na simbolni ravni ohranja stara slovenska navada zbiranja in zasedanja kmetov pod vaškimi lipami. Po pripovedovanju Milana in Fanike se srečanja pod Najevsko lipo udeleži tudi po več sto, lahko tudi tisoč ljudi. Državniki sedijo pod drevesom, ostali pa si najdejo prostor na okoliških travnikih. Vojaki so zadolženi za pripravo pasulja, ne manjka pa niti živa glasba. Lipo tudi sicer dnevno obišče več ljudi, tudi tujcev. Včasih se z avtobusom pripeljejo pevski zbori, ki pod njo prepevajo pesmi. V času našega obiska je pod Najevsko lipo potekala 10. likovna kolonija umetnikov in likovnih pedagogov ter otrok, mladostnikov in odraslih z zmerno motnjo v duševnem razvoju. Med drugim so ustvarjali na temo »zaklad pod Najevsko lipo«.

Strokovne reference in viri

  • Cerar Drašler, I. 2004: Pravljične poti Slovenije: družinski izletniški vodnik. Ljubljana. [COBISS-ID 214044416]
  • Osojnik, F. 2010: Najevska lipa (ustni vir). Ludranski vrh.
  • Osojnik, M. 2010: Najevska lipa (ustni vir). Ludranski vrh.
  • Sattler, M., Stele, F. 1973: Stare slovenske lipe: kramljanja z ljudmi o življenju, ki je stoletja teklo pod vejami lip in ostalo zapisano v spominu. Celje. [COBISS-ID 8204545]

Opombe

Ker Najevska lipa v zavesti Slovencev predstavlja simbol slovenstva, predlagamo, da se jo uvrsti tudi med nepremično kulturno dediščino.

Avtor zapisa

Mateja Šmid Hribar (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Komentiraj