S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Veliki desetdecimalni logaritmovnik

Uradna oznaka: Izv. naslov: Thesaurus logarithmorum completus: Vollständige Sammlung größerer logaritmisch-trigonometrischer Tafeln
Avtor: Jurij Vega
Matematik Jurij Vega je v drugi polovici 18. stoletja izdal štiri logaritemske priročnike, s katerimi je premostili razdaljo med prvimi logaritmi iz 17. stoletja ter moderno dobo elektronskih računalnikov.

Virtualna knjiga

Opis

Matematik Jurij Vega je ob fiziku Jožefu Stefanu najvidnejši predstavnik matematično-naravoslovnih znanosti slovenskega rodu. Živel in deloval je v drugi polovici 18. stoletja. V obdobju štirinajstih let (1783-1797) je izdal štiri logaritemske priročnike, od katerih je najbolj izpopolnjeni namenjen najzahtevnejšemu in najnatančnejšemu računanju – logaritmovnik z naslovom Popolna zakladnica logaritmov – veliki desetdecimalni logaritmovnik. Izšel je leta 1794 pri založbi Weidmann v Leipzigu. V knjigi, formata 20,3 x 32,5 cm, sledi po latinski in nemški naslovnici ter 39 straneh uvoda, 310 strani Briggsovih logaritmov naravnih števil od 1 do 100.999 ter 319 strani logaritmov trigonometrijskih funkcij, prav tako izračunanih na deset decimalk. Enajst naslednjih strani obsega razne računske obrazce in tabele, tu najdemo tudi število π, izračunano na 140 decimalk. Na zadnjih 43 straneh so objavljeni Wolframovi naravni logaritmi. Knjiga obsega 724 strani. Kljub temu da so mehanski računalniki v Vegovem času omogočali že kar zahtevno računanje, so bili v ta namen uporabnejši logaritmi, saj je mogoče z njimi matematične operacije znatno poenostaviti. Vega je za hitrejše in natančnejše računanje logaritmov razvil iz Mercatorjeve neskončne vrste posebno enačbo – »Vegovo vrsto«. Logaritmi so bili tako natančni, da je Vega v uvodu zapisal: »…za vsako prvo opozorilo na sleherno prezrto napako, zaradi katere bi bilo lahko računanje napačno, plačam cesarski dukat, potem pa bom ob prvi priložnosti objavil ugotovljena napačna mesta.« Objavil je tudi popravke napak, ki so nastale pri stavljenju in so jih ugotovili med pregledi pred natisom. Te preglede sta opravili neodvisno druga od druge dve skupini: ena na Dunaju, druga pa pri Mannheimu, na bojišču, kjer je bil tudi Vega. Logaritmovnik je namreč dobival svojo dokončno podobo v prvih dveh letih prve koalicijske vojne, med srditimi spopadi ob Renu. Ker je logaritmovnik izhajal po snopičih, je Vega dodal tudi navodila, kako naj jih knjigovezi zvežejo v knjigo. V Leipzigu so ga sproti ponatiskovali, tako da celotna naklada ni ugotovljiva. V Italiji so ga med letoma 1889-1910 štirikrat ponatisnili, v ZDA pa so v letih 1923-62 izdali štiri reprinte. Številne so tudi strokovne ocene in pohvale. Tedanji vodilni francoski astronom Joseph Lalande je zapisal, da so Vegove tablice »najpopolnejša zbirka logaritmov« in da Jurij Vega zasluži »priznanje vsega sveta in bodočih rodov. To delo je resnično zaklad, s katerim je storil Vega znanosti veliko uslugo«. Njegovi logaritmi so pripomogli k industrijski in znanstveni revoluciji v Evropi v 19. stoletju in premostili razdaljo med prvimi logaritmi iz 17. stoletja ter moderno dobo elektronskih računalnikov. Poleg Velikega desetdecimalnega logaritmovnika so izšli še trije Vegovi logaritmovniki. Prvega je izdal leta 1783, ko je bil še učitelj matematike na dunajski topničarski šoli. Mali ali ročni logaritmovnik (1793), Logaritemsko-trigonometrijske tablice v dveh zvezkih (1797) in zgoraj omenjeni Veliki desetdecimalni logaritmovnik, pa so nastali na bojiščih, ko je skupaj s častniki, ki jih je pritegnil k matematičnemu delu, izkoristil prosti čas in premore med boji (13. oktobra 1793 je Vega brez boja zavzel Lauterbourg; 13. novembra istega leta je padla močno utrjena Vaubanova trdnjava Fort Louis; 24. decembra 1794 Vega rešuje topove prek Rena pri Mannheimu; 1797 je sklenjen mir v Campoformiju).

Vegovo življenje in delo

Jurij Veha se je rodil 23. marca 1754, v Zagorici pri Dolskem. Med letoma 1767 in 1775 se je šolal najprej na jezuitskem kolegiju, nato na liceju v Ljubljani. Leta 1775 je postal cesarsko kraljevi navigacijski inženir v Notranji Avstriji. Leta 1780 je na Dunaju opravil sprejemni izpit in sprejel službo topničarja v avstrijski vojski. Takrat je spremenil priimek iz Veha v Vega. 1781 je dosegel čin podporočnika in začel poučevati matematiko v topničarski šoli. Leta 1784 je bil že nadporočnik. Tri leta kasneje je postal stotnik in profesor na topničarskem oddelku. V vojnem času je odhajal na bojišča: proti Turkom v Beograd, za zaščito meje pred Prusi na Moravsko in v prvo koalicijsko vojno proti revolucionarni Franciji ob Renu. Odlikoval se je po vojnotehničnih veščinah ter izjemnemu pogumu. Zaradi pedagoških in borbenih uspehov je hitro napredoval od vojaka brez čina do podpolkovnika, prejel najvišje vojaško odlikovanje – križec Marije Terezije, leta 1800 pa mu je cesarska pisarna ob 20. obletnici vojaške službe podelila baronski naslov. Vegovo življenje se je veliko prezgodaj tragično končalo. Izginil je 17. septembra 1802, 26. septembra pa so našli njegovo truplo v Donavi. Njegove nasilne smrti niso nikoli zanesljivo pojasnili, ni pa mogoče izločiti niti možnosti samomora niti (politično motiviranega) umora. Poleg logaritemskih priročnikov je že kot učitelj na topničarski šoli začel pisati učbenike za svoje učence. Njegova Predavanja o matematiki (Vorlesungen ueber die Mathematik) so izšla v štirih knjigah – leta 1782, 1874, 1788 in 1800. V njih obravnava algebro, planimetrijo, stereometrijo ravnin, sferično trigonometrijo, analitično geometrijo, praktično zemljemerstvo, diferencialne in integralne račune, matematično fiziko, hidravliko in aerostatiko. Zanimive so tudi njegove razprave, npr. razprava o Novih francoskih merah in utežeh, ki jo je spisal v začetku leta 1802 in je izšla po njegovi smrti. K njegovemu avtorskemu delu moramo pripisati tudi izume na področju artilerijskih orožij in inovativni prispevek k razvoju urnega mehanizma. Biografska dela: Mihael Peternel 1883, Franc Hauptmann 1883, Andrej Vrečko 1884, Jakob Benedek 1891 , Fridolin Kaučič 1904 v nemščini in slovenščini, Makso Pirnat 1906, Lavo Čermelj 1954, Jože Povšič 1974, Sandi Sitar 1980 in 1983, radijski portret Niko Kuret 1954, prirejen tudi za oder, televizijski portret Sandi Sitar 1983. Upodobitve njegovega portreta: grafik J. A. Ecker ok. leta 1795, leta 1903 v plastiki Martin Bizjak in Ivan Zajec (tudi 1906 – po tem osnutku sta odlita portretna spomenika v Moravčah in Ljubljani). Med obema vojnama so ga upodobili: Miha Maleš, Elko Justin in Matej Sternen (portret v olju za univerzo v Pittsburgu, 1938). Po drugi svetovni vojni je nastalo več Vegovih portretov, leta 1981 ga je zmodeliral kipar Aladar Zahariaš – za spomenik pred rojstno hišo v Zagorici.

Strokovne reference in viri

  • Jarh, O., Sitar S. 2002: Jurij-Georg Vega: katalog k razstavi ob 200 letnici smrti. Ljubljana. [COBISS-ID 119805440]
  • Kunaver, D. 2001: Jurij Vega: od pastirja do barona. Občina Moravče. [COBISS-ID 129082624]
  • Sitar, S. 2002: Jurij Vega: 1802-2002: Ob dvestoletnici smrti velikega slovenskega matematika. TD Dolsko. [COBISS-ID 117920256]

Avtor zapisa

Irena Eiselt (Narodna in univerzitetna knjižnica)

Predlog citata

Eiselt, I. 2010: Veliki desetdecimalni logaritmovnik. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/329-veliki-desetdecimalni-logaritmovnik.

Komentiraj