Grad Sevnica
Dodatne slike
Lokacijski podatki
Poglej na:
Status
Objekt Grad Sevnica pod evidenčno številko 645 vodi Register nepremične kulturne dediščine.
Pristojni zavod: ZVKDS OE Celje
Vir: Register nepremične kulturne dediščine
Ocena
Opis
Grad na nadmorski višini 249 metrov je del grajskega kompleksa, kamor sodijo še grajski park, vrtnarija, kašča in Lutrovska klet. Do gradu sta urejeni peš pot, ki se vije od sevniškega Starega trga prek grajskega pobočja, in vozna pot, ki je speljana mimo Drožanjskega potoka po severni strani grajskega hriba.
Grad je v prvi polovici 12. stoletja stal na ozemlju salzburške nadškofije, a se v listinah omenja kasneje. Leta 1275 se za območje pojavlja naselitveno ime Liehtenwalde, grad pa se prvič omenja leta 1309 v salzburškem urbarju za Brežice in Sevnico. Posestvo je v drugi polovici 15. stoletja prišlo pod ogrsko oblast, saj je Bernard Rohr, ki je tedaj vodil salzburško nadškofijo, iz obrambnih razlogov, zaupal ogrsko-hrvaškemu kralju Matiji Korvinu varstvo gradov Koroške, Podravja in Posavja. Grad so pozneje zopet vrnili salzburški nadškofiji. Kasneje se je zamenjalo več oskrbnikov gradu. Leta 1595 ga je kupil Inocenc Moškon, predstavnik znamenite baročne rodbine na Slovenskem. Nadalje se je na gradu zamenjalo več lastnikov in rodbin.
Podoba gradu se je večkrat spreminjala. Komaj v prvi polovici 16. stoletja je grad dobil podobo utrdbe z okroglimi vogalnimi stolpi. Temeljito prezidavo je doživel za časa lastnikov Moškonov, ki so si staro utrdbo preuredili v bivalno rezidenco in ga povsem prezidali. Dvorišče so obogatili z arkadnimi hodniki in poenotili zunanji videz, le stolp je ostal enak. Najstarejša znana upodobitev gradu je bakrorez v Štajerski topografiji Georga Matthäusa Vischerja iz leta 1681. Kasneje je grad spremenil svojo podobo, saj je leta 1763 pogorel. Nastalo škodo so omilili, tako da so zasuli jarke, pozidali škarpe, grajsko pobočje pa uredili z vinskimi trtami in drevesi.
Sevniški grad ima tloris v obliki nepravilnega štirikotnika, ki se na vogalih zaključuje z okroglimi stolpi. Na zahodni strani je ploščad, ki jo obdaja balustradna ograja s stopniščem, pred katerim se nahaja manjši vodnjak. Vhod v objekt je iz južne strani, kjer se nahaja polkrožno zaključen portal, nad katerim je reliefna plošča z grbom rodbine Moškon in Aichelburg. Pod grbom je napis o prezidavi gradu. Pri vhodnih vratih je rimski kamen s podobo zakoncev, domnevno iz poznoantičnega najdišča na Vranju. Notranje dvorišče krasijo številne arkade. Sredi dvorišča je kamnit vodnjak, ki je nekdaj imel zgodnjebaročno krono, a te danes ni več. V zgornje grajske prostore vodijo tri stopnišča.
Med umetnostno zanimivimi so renesančno-baročna grajska kapela sv. Jurija v prvem nadstropju jugozahodnega stolpa, kjer je od opreme ohranjen nastavek zlatega oltarja iz leta 1637; stenske freske iz okoli leta 1720 z motivi štirih letnih časov in vrtne zabave z muzikanti ter plemiči; arkadni hodniki okrašeni z neoklasicističnimi stropnimi arabeskami v drugem nadstropju južnega trakta; ter poznoromanski stolp »bergfrid« sredi vzhodnega trakta, ostanek prvotne grajske zasnove.
Danes je obnovljen grad sedež več kulturnih ustanov. Med večje grajske prireditve sodi Sevniško grajsko poletje, v okviru katere organizirajo številne koncerte, razstave, predavanja, gledališke predstave itd. V gradu se nahaja več muzejskih zbirk, likovna galerija, manjša grajska kašča, kjer prodajajo izdelke domače obrti ter gostinski objekt.
Spletne povezave
Strokovne reference in viri
Avtor zapisa
Dijana Lukić (Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)
Predlog citata
Lukić, D. 2010: Grad Sevnica. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/402-grad-sevnica.
