S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Izvir Glijun

Uradna oznaka: Glijun - izvir
Sinonimi: Glijun, Gljun (napačno ime)
Glijun je močan kraški izvir na južnem vznožju Kaninskega pogorja.

Opis

Glijun je močan kraški izvir v zatrepni dolini pod ostenjem Čela na zahodu Bovške kotline. Voda prihaja na plan na nadmorski višini 435 m, na podnožju apnenčastega Kaninskega pogorja, kjer kraško vodo na površje usmerijo neprepustne plasti fliša in jezerske krede. Izvirna jama ni vidna, saj je območje izvira zasul pobočni grušč, ki se vali s sten. Večina vode priteka iz osrednjega dela struge, ločen in manjši del izvira pa je bliže melišču na severni strani. Ob visoki vodi, ko so dejavni visokovodni prelivni izviri, se območje izvira razširi in prestavi navzgor.

Zaledje izvira presega 10 km2. Sega na Kaninske pode in tudi na Rombon oziroma planoto Goričica, saj se je voda v Glijunu pojavila tudi ob sledenju v 1198 m globokem Črnelskem breznu. Na zahodu se Glijunovo zaledje navpično prepleta z zaledjem izvira Boka, ki dobiva vodo z višjih predelov Kanina, vodoravno pa z izvirom Goriuda na severni, italijanski strani Kanina (it. Monte Canin). Visoko in deloma dolomitno zaledje dokazuje nizka trdota vode.

Glijun nikoli ne presahne. Njegov najnižji pretok je 0,1 m3/s, povprečni 0,5 m3/s, ob višku pa naraste na več deset m3/s. Pretok 3,3 m3/s preseže 90 dni v letu, od tega 50 dni v maju in juniju. Glijun zelo hitro reagira na padavine in prvi naraste tudi ob močnejši odjugi na Kaninskem pogorju. Temperatura izvirske vode je 6 oC, z viškom aprila in nižkom maja, ko se na gori tali sneg.

Nad izvirom je jama Srnica. Tik pod izvirom je Glijun zajet za hidroelektrarno. Voda, ki se ji uspe prebiti mimo jezu, teče nato skozi korita in pada v slikovitem slapu Virje. Ob strugi, ki se nato z majhnim strmcem vije proti Soči, so nastali slikoviti klifi iz flišnih kamnin, podobni bolj znanim v Strunjanu in dolini Dragonje. Glijun je na izlivu v Sočo nasul skoraj pol kilometra širok vršaj. Obširni poplavni gozd si ob povodnji deli s Sočo, v katero se izliva nad Žvikarjem.

Glijun je za hidroenergetsko rabo od leta 1931zajet v mali HE Plužna. V zadnjih desetletjih na kakovost vode vpliva turistična dejavnost na Kaninu. Občasno bakteriološko oporečnost izvira pojasnjuje dokazana vodna zveza med Prestreljeniškimi podi in izvirom . Zaradi tega, pa tudi zaradi prenizke in obmejne lege je bil kljub izdatnosti izvzet kot vir pitne vode za Bovec. Na prisotnost drobnozrnatih usedlin ali alg opozarja izvor imena, ki izhaja iz starodavne in bovške narečne besede glen, kar je po SSKJ »drobnozrnata usedlina počasi se gibajočih vod«. Tudi zato je pravilno ime Glijun in ne Gljun, kot lahko vidimo celo na obcestni tabli.

Strokovne reference in viri

Avtor zapisa

Blaž Komac (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Komac, B. 2016: Izvir Glijun. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/499-izvir-glijun.

Komentiraj