S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Jamnik

Uradna oznaka: Jamnik
Potok s ponornimi brezni na južnem pobočju Žumberačke gore, severno od naselja Krašnji Vrh.

Opis

Jamnik je eden izmed številnih potokov, ki so se izoblikovali na južnem pobočju Žumberačke gore (Gorjancev), severno od naselja Krašnji Vrh. Posebnost potoka predstavljata stik vododržnih in kraških kamnin, ob katerem potok ponira v dve kraški jami.

Povirni del vodotoka teče po zgornjekrednih flišnih plasteh, zato se je tu izoblikoval rečni relief s številnimi manjšimi grapami in izviri. Vode potoka Jamnik pa po približno 600 metrih toka dosežejo plasti zgornjejurskega svetlosivega apnenca in poniknejo v Mlinško jamo (Pleničar in Premru 1977). Ob obilnejšem deževju se vodostaj potoka poveča do te mere, da Mlinška jama ne zmore več požirati vse vode. Takrat voda nadaljuje pot po okoli 500 metrov dolgi apnenčasti strugi, ki je večji del leta sicer suha. Tu dosežejo brezno Pečenevka, kjer pada potok v slikovitem slapu več kot 50 metrov globoko. Po dolgotrajnem deževju se gladina talne vode v krasu izjemoma zviša do te mere, da zapolni celotno brezno (Tičar 2012). Potok nato odteka naprej po zakraseli suhi dolini vse do nekaj kilometrov oddaljenega potoka Sušica (Hudoklin 1992). Vode, ki ponikajo v omenjenih ponorih, na dan privrejo v okoli 8 kilometrov oddaljeni zatrepni dolini v izvirih Metliškega Obrha (Habič in Kogovšek 1992).

Brezno Pečenevka je s svojimi 230 metri rovov najdaljša in z 98 metri globine obenem tudi najgloblja kraška jama v zaledju Metliškega Obrha. Jamo so člani Društva za raziskovanje podzemskih jam Ljubljana prvič obiskali že leta 1941. Vhodno brezno se odpira na nadmorski višini 427 metrov in se je razvilo ob lokalnem prelomu (Tičar 2012).

Nekoč je bilo v dolini mnogo njiv in pašnikov, ki pa jih je danes že zaraslo grmovje in gozd. Pred Mlinško jamo je še po 2. sv. vojni deloval mlin, od katerega je danes ostalo le nekaj ruševin. Med vojno pa so vodno moč omenjenega ponora izkoriščali tudi za proizvodnjo električne energije, ki je oskrbovala bližnjo vas Keseri (Hudoklin 1992).

Strokovne reference in viri

Avtor zapisa

Jure Tičar (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Tičar, J. 2017: Jamnik. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/509-jamnik.

Komentiraj