S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Škofjeloški pasijon

Sinonimi: Processio locopolitana
Škofjeloški pasijon je spokorniška pasijonska procesija, ki se uprizarja v velikonočnem času. Napisal ga je pater Romuald Marušič leta 1721.

Video vsebine

1

Opis

Misterij Škofjeloški pasijon ali Processio locopolitana je leta 1721 napisal škofjeloški kapucin pater Romuald Marušič in je najstarejše v celoti ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Po večstoletnem premoru je bil uprizorjen v postno-velikonočnem času leta 1999 in 2000 ter naslednjič leta 2009. V njem nastopa 640 igralcev, od tega 80 konjenikov. Ima dva poglavitna razdelka. V prvem govori o človekovem padcu v greh, ki je delo hudobnega duha, v drugem pa prikazuje Kristusovo trpljenje, s katerim je človek odrešen. Pasijonska procesija združuje trojni namen: poučni, spodbudni in dejavni. Nastopajoči prihajajo iz celotnega nekdanjega freisinškega posestva, kar danes pomeni iz mestnega jedra Škofje Loke in njene okolice (Reteče, Sveti Duh, Sora, Žabnica), iz Poljanske doline (Žiri, Gorenja vas, Poljane), iz Selške doline (Sorica, Železniki, Selca, Bukovica).

Množica nastopajočih se pripravi na predstavo v prostorih nekdanje vojašnice na Partizanski cesti (za Mestnim pokopališčem) in se nato odpravi po cesti v staro mestno jedro Škofje Loke, mimo Kapucinske cerkve in samostana, čez Kapucinski most in skozi Mestna vrata do Mestnega trga, kjer je pred Kužnim znamenjem prizorišče A. Na tem mestu se prvič odigrajo vsi prizori, drug za drugim. Gledališka procesije gre naprej po Kopališki ulici do prizorišča Pod gradom (prizorišče B), ki je postavljeno pred Upravno enoto Škofja Loka. Tu se prizori odigrajo drugič. Pasijon nato začne pot proti tretjemu prizorišču na Spodnjem trgu (prizorišču C), tik ob križišču poti Škofja Loka–Puštal–Poljanska dolina. Tu se prizori odigrajo tretjič. Pasijonska procesija igralcev in konjenikov nato nadaljuje pot do zadnjega prizorišča, na Spodnjem trgu – pred staro mestno Kaščo (prizorišče D). Ko so vsi prizori odigrani tudi na tem prizorišču, celotna gledališka zasedba nadaljuje pot do prostorov, od koder je krenila, in tako zaključi pasijonski krog, ki hkrati simbolno ponazarja življenjski krog.

Danes se vedenje in znanje o pasijonu prenaša pisno. Besedila in scenarij so napisani in dostopni vsem nastopajočim. Iz generacije v generacijo se na tradicionalen način prenaša spomin na sodelovanje prednikov pri pasijonu. Ob pasijonu se je razvilo znanje o dediščini časa, v katerem je pasijon nastal. Ob vseh predstavah so na stojnicah naprodaj postne jedi iz časa prvih uprizoritev pasijona.

Za oživljanje pasijona v našem času je zaslužen posluh cerkvenih in posvetnih ustanov in prostovoljno sodelovanje ljubiteljskih gledališč, igralcev ter konjenikov. V priprave so vključeni obrtniki oblačilne in lesne stroke ter izdelovalci raznih predmetov, ki služijo kot rekviziti pri predstavi.

Občina Škofja Loka je sprejela odlok, po katerem se rekonstrukcija Škofjeloškega pasijona uprizarja vsakih 9 let, kar je temelj za ohranjanje dogodka. V letih 1999 in 2000 si je Škofjeloški pasijon ogledalo 53.000 ljudi, kar ga uvršča na prvo mesto v sklopu tovrstnih predstav.

Strokovne reference in viri

Avtor zapisa

Romana Bohinc, Naško Križnar

Predlog citata

Bohinc, R.; Križnar, N. 2010: Škofjeloški pasijon. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/96-skofjeloski-pasijon.

Komentarji

28. maj 2017, 18:41

V Kobjeglavi na Krasu je bila pasijonska igra leta 1927. Še sedaj obstaja rokopis pasijona v dveh zvezkih, ki je prevod iz nemščine menda iz kraja Oberammergau. To sem omenil tudi v moji knjigi Kobjeglava in Tupelče skozi čas, kjer je več opisa in tudi več fotografij.

Komentiraj