S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Čebelarstvo

Čebelarstvo je kmetijska panoga, ki se ukvarja z gojitvijo čebel z namenom pridobivanja njihovih proizvodov: medu, voska, propolisa, cvetnega prahu, matičnega mlečka in čebeljega strupa. Reja čebel pomembno vpliva tudi na opraševanje rastlin.

Opis

Čebelarstvo (apikultura) je kmetijska panoga, ki se ukvarja z gojitvijo čebel z namenom pridobivanja njihovih proizvodov: medu (ki je pri nas do srede 18. stoletja edino sladilo), voska in od druge polovici 20. stoletja tudi zadelavine (propolisa), cvetnega prahu (obnožine), matičnega mlečka in čebeljega strupa. Reja čebel je poleg pridobivanja čebeljih produktov pomembna tudi za opraševanje rastlin in posledično zviševanje pridelka (predvsem v sadjarstvu).

Čebelarstvo na Slovenskem ima bogato tradicijo. Z njim so se ukvarjali že stari Slovani, sprva samo kot priložnostni izkoriščevalci čebeljih gnezd, kasneje tudi kot lovci na med. Ko so se trajneje naselili, so se začeli ukvarjati s pravim gozdnim čebelarstvom. Na podlagi pisnih virov lahko sklepamo, da se je domače čebelarstvo začelo razvijati v 13. stoletju iz prvotnih oblik gozdnega čebelarjenja, katerega so začeli opuščati. Na razvoj čebelarstva v novem veku je vplivalo uvajanje novih kulturnih rastlin, še posebej ajde (od prve polovice 15. stol.), ki je bila pomembna dodatna čebelja paša. Povečanje čebelarstva je vplivalo na sam način čebelarjenja. Če so bili v gozdnem čebelarstvu čebelji panji naravne ali umetne dupline v drevesih, so v domačem čebelarjenju za panje rabili korita, izdolbene kose debel, pozneje pa tunelne panje iz desk (kranjiče) z značilnimi poslikanimi končnicami in zvonaste pletene koše iz slame ali šibja. Valvasor je prvi opisal ljudski panj in čebelnjak, slednji je prvič omenjen v drugi polovici 17. stoletja. V 18. stoletju prične t.i. umno čebelarstvo pridobivati na pomembnosti. Zgovorno dejstvo je ustanovitev čebelarske šole na Dunaju leta 1770, katere prvi čebelarski učitelj je postal Slovenec Anton Janša. Janševo razpravo o čebeljih rojih je v letih 1776–1778 prevedel Peter Pavel Glavar, vendar pa je bil rokopis Pogovor o čebelnih rojih zaradi domnevne izgube natisnjen in jezikovno posodobljen šele leta 1976! V 19. stoletju se je uveljavilo intenzivno čebelarjenje na strokovnih temeljih s premičnimi satniki (t.i. listovni panji), točili za med, ločitvijo medišča in plodišča v panjih ter s specializiranim čebelarskim orodjem in opremo. Oskrbovanje čebel in optimaliziranje razvoja čebeljih družin je zahtevalo strokovno znanje in celoletno delo. Leta 1831 je Peter Danjko izdal prvo čebelarsko knjigo v slovenskem jeziku z naslovom »Čebelarstvo ali novi kratki popunnavukvčelne reje«, ki je bila zaradi prleškega razširjena zgolj v Pomurju.

Od 18. stoletja dalje so prednje strani panjev postale predmet likovne ustvarjalnosti. Najstarejša znana in ohranjena panjska končnica ali čelnica je iz leta 1758. Panjske končnice niso zgolj zvrst kmečke umetnosti v 18. in 19. stoletju, ampak pripovedujejo tudi o takratnem razumevanju sveta.

Na Slovenskem je razširjena predvsem Kranjska čebela, ki so jo zaradi njene krotkosti in marljivosti že od 19. stoletja dalje izvažali v druge evropske dežele.

Čebelarji se povezujejo v čebelarska društva, ki imajo na Slovenskem že dolgo tradicijo. Že leta 1873 je bilo ustanovljeno Kranjsko društvo za umno čebelarstvo, leta 1897 pa je bilo v Ljubljani ustanovljeno Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko, ki se je po prvi svetovni vojni preimenovalo v Čebelarsko društvo za Slovenijo, po letu 1951 pa v Čebelarsko zvezo Slovenije. V zvezo je bilo v začetku 21. stoletja vključenih 14 regijskih čebelarskih zvez in preko dvesto čebelarskih društev.

V preteklosti je bilo čebelarstvo pomembno predvsem zaradi pridobivanja medu, ki je bil do zadnje tretjine 19. stoletja najpomembnejše sladilo, ter voska, iz katerega so do sredine 19. stoletja izdelovali sveče. Medico, torej alkoholno pijačo pripravljeno iz ostankov medu v satju, so zelo verjetno izdelovali že v srednjem veku. Recept za pripravo kmečke medice se je ohranil iz 17. stoletja. Med je služil tudi za izdelovanje medenjakov (lecta, oziroma poltrajnega medenega peciva), za pripravo medenega žganja in za zdravljenje različnih bolezni. Od druge polovice 20. Stoletja naprej se med, zadelavina, cvetni prah, matični mleček in čebelji strup niso več uporabljali samo v prehrani, ampak predvsem v kozmetične in farmacevtske namene.

Strokovne reference in viri

  • Bogataj, J. 1993: Ljudska umetnost in obrti v Sloveniji. Ljubljana.
  • Makarovič G., Mihelič S., Gnilšak I., Gregori J., Kremenšek V., Poklukar J. 1989: Človek in čebela: Apikultura na Slovenskem v gospodarstvu in ljudski umetnosti/ DerMenschunddieBiene : dieApikulturSloweniens in dertraditionellenWirtschaftundVolkskunst. Ljubljana in Dunaj.
  • Mihelič S. 1970: Čebelarstvo. V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev : [enciklopedična obravnava po panogah]. Zgodovina agrarnih panog. Zv. 1, Agrarno gospodarstvo, str. 395-408.. Ljubljana.

Avtor zapisa

Rok Bavčar, Špela Ledinek Lozej (Inštitut za slovensko narodopisje, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Bavčar, R.; Ledinek Lozej, Š. 2012: Čebelarstvo. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/465-cebelarstvo.

Komentiraj