S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Paša in predelava mleka v planinah Sleme in Medrje

Uradna oznaka: Planšarstvo
Sinonimi: Visokogorska planina
Planini Sleme in Medrje na Tolminskem sta pomembni za ohranjanje kulturne pokrajine ter snovne in nesnovne kulturne dediščine (stavbarstvo, sirarsko znanje izdelave tolminca, rokovanje z živino v planinah, kolobarjenja paše in košnje …).

Opis

Planini Sleme in Medrje ležita v osrednjem območju Triglavskega narodnega parka, in sicer Sleme pod Rdečim robom, Medrje pa na gozdni jasi pod Visoč vrhom ob vznožju Velikega Stadorja na Tolminskem. Po obsegu pašnih površin sta eni izmed največjih planin v Julijskih Alpah, saj obsegata več kot 330 ha pašnikov.

Planina Sleme je bila skupna planina, v lasti vasi Zatolmin. Po ustnih virih naj bi planino Sleme vaščanom poklonila cesarica Marija Terezija. Planino Medrje naj bi kupili od advokata Kremena oziroma od cerkve svetega Petra v Zatolminu. Sprva je s planino upravljalo zatolminsko mlekarsko društvo in kasneje mlekarska zadruga. Imeli so gospodarja, ki je bil ob posvetovanju z ostalimi kmeti zadolžen za sklicevanje sestankov, na katerih so odločali o delu in o času, kdaj bodo gnali v planino, moral je poskrbeti za najetje sirarja in pastirjev, določiti delo posameznih kmetov, skrbeti za skupno prodajo ter delitev sira in skute, za odvoz sira iz planine, hraniti denar in voditi finančno evidenco (Čujec-Stres 1975: 301–302). Živino so dnevno gnali na pašo tudi na zelo oddaljene in izpostavljene pašnike, na katerih se je lahko paslo približno 20 krav.

Planinski naselji so prvotno sestavljali sirarna in manjši hlevi, v katerih je prenočevala živina, nad njimi pa pastirji. Po prvi svetovni vojni so uvedli skupne hleve. V planinah so izdelovali sir tolminc v 5 do 6 kg težkih kolutih. Poleg tolminca so izdelovali še albuminsko skuto, včasih tudi maslo. Sir je bil namenjen prodaji, skuta pa domačemu prehranjevanju. Sir so do prve svetovne vojne znosili iz planine individualno v oprtnikih. Po prvi svetovni vojni so do planine Medrje uredili pot, tako da so sir vozili na samotežnih saneh. Šele po drugi svetovni vojni je bila pot urejena tako, da je bilo moč sir in vse ostalo zvoziti na saneh s konji (Čujec-Stres 1975: 303).

Pašni upravičenci so z upadanjem govedoreje v drugi polovici 20. stoletja opustili sočasno rabo planin Medrje in Sleme in pričeli pasti stopenjsko – konec maja na planini Medrje, v začetku junija na planini Sleme. Zaradi pomanjkanja sirarjev in pastirjev so v planini pričeli uvajati sistem družinskega »odpaševanja«, po katerem so lastniki živine obvezani oddelati v planini določeno število dni. Sistem družinskega »odpaševanja« zagotavlja priučitev rokovanju z živino in s sirarskim opravili vsem družinskim članom, prenos veščin in znanja mlajšim rodovom. V vsaki družini je nekdo, ki je priučen sirarskih opravil. Sir in skuto si razdelijo. Koluti so danes zaradi lažje prodaje manjši kot nekoč (okoli 3 kg). Tolminc mora zoreti vsaj tri tedne. Nekaj sira prodajo že v planini, po skuti pa ni tolikšnega povpraševanja. Na ocenjevanju sirov je tolminc iz teh planin večkrat dosegel prvo mesto.

V času 1. svetovne vojne sta bili planini zaradi soške fronte hudo poškodovani, a so po vojni stekle obsežne obnove – obnovili so sirarne, kleti, spalnice, hleve, napajališča in vodovodne napeljave (Marsano 1932: 17, 26-27). V potresu aprila leta 1998 je bila sirarna rahlo poškodovana in v letih 2006-2007 z državno pomočjo obnovljena v okviru popotresne obnove. Preurejena sirarna in sodobno opremljeno molzišče zagotavljata časovno gospodarnejšo molžo in higiensko neoporečno predelavo mleka.

Strokovne reference in viri

  • Koren, D. 2006: Mlečne planine v Zgornjem Posočju: O življenju in gospodarjenju na planinah s predelavo mleka. Bled. [COBISS-ID 229258752]
  • Kranjc, Š. 2007: Delo na obnovljenih planinah je lažje. Epicenter 8/6–7: 10-11. Tolmin.
  • Ledinek Lozej, Š. 2013: Planini Sleme in Medrje na Tolminskem. Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici 10: 31-35.. Nova Gorica. [COBISS-ID 36681517]
  • Lipušček, M. 1997: Tolminska in živinoreja. Tolminski zbornik 3.: 397–401. Tolmin. [COBISS-ID 97428224]
  • Marsano, M. 1932: I pascoli alpini dell'alto e medio Isonzo. Gorizia. [COBISS-ID 4067122]
  • Melik, A. 1950: Planine v Julijskih Alpah. Ljubljana. [COBISS-ID 23916033]
  • Miklavčič-Brezigar, I. 1995: Tipi planinskih naselij v Gornjem Posočju. Planšarske stavbe v Vzhodnih Alpah, Cevc, Tone (ur.): 94–109. Ljubljana. [COBISS-ID 76521728]
  • Ruttar, T. 1854: Planine. Arkiv za povjestnicu jugoslavensko 3: 227–230. Zagreb.
  • Tuma, H. 1918: Pregled goriških planin 1918 po nalogu zavoda za vzpostavitev Goriške. Rokopis iz Arhiva dr. Hernrika Tume. (Rokopis hrani Raziskovalna postaja Nova Gorica ZRC SAZU).
  • Čujec-Stres, H. 1975: Pastirovanje na planinah Sleme in Mederje. Tolminski zbornik 2: 301–304. Tolmin. [COBISS-ID 12764978]
  • Čujec-Stres, H., Stres Š. 2008: Razvoj ledinskih imen na področju Zatolmina z visokogorskimi planinami. Traditiones 37/1: 169–199. Ljubljana. [COBISS-ID 29446445]

Avtor zapisa

Špela Ledinek Lozej (Inštitut za slovensko narodopisje, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti), Anja Škarabot

Predlog citata

Ledinek Lozej, Š.; Škarabot, A. 2014: Paša in predelava mleka v planinah Sleme in Medrje. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/486-pasa-in-predelava-mleka-v-planinah-sleme-in-medrje.

Komentiraj