S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Paša in predelava mleka v planini Matajur

Uradna oznaka: Planšarstvo
Sinonimi: Visokogorska planina
Planina Matajur (nekoč Idrska planina) ohranja dediščino planinske paše in predelave mleka. S kmetijsko gospodarsko dejavnostjo in zavestjo o pomenu živinoreje za gospodarstvo skrbi za ohranjanje kulturne krajine in dediščine na Kobariškem.

Opis

Planina Matajur, nekdanja Idrska planina (1245 m), leži na severovzhodnem pobočju Matajurja in Mrzlega vrha. Danes obsega območje planine Matajur skupaj 360 ha. Je v državni in občinski lasti, lastnik dela pašnikov je bila do nedavnega tudi mlekarna Planika.

Idrska planina je bila planina pašnih upravičencev iz Idrskega in Mlinskega. Med prvo svetovno vojno je bila planina opuščena. V tridesetih letih 20. stoletja je bilo v planini 23 individualnih hlevov in skupna sirarna. Leta 1932 je bila Idrska planina označena kot občinska last in dana v užitek kmetom iz Idrskega in Mlinskega. Po mnenju Mattea Marsana naj bi ležala planina na rodovitnem svetu in imela v bližini dovolj gozda (Marsano 1932). V prvi polovici 20. stoletja je bilo zaradi pomanjkanja dela veliko zanimanje za delo v planini. Sirar je bil stalen, pastirje pa so izbrali nekaj tednov pred odgonom v planino. Delo pastirja je bilo zelo naporno, prav tako delo sirarja. Sir so iz planine znosili v dolino peš, v platnenih vrečah, oprtanih na hrbet. Nekoč so krave gonili v planino peš od doma (hodili celo do 15h), danes pa jih prevažajo s kamioni. Po drugi svetovni vojni so zgradili današnji planinski objekt – skupni hlev in sirarno. Do planine so speljali tudi vodovod, kar je olajšalo delo v planini in izboljšalo higienske razmere pri sirarskih postopkih. Sredi sedemdesetih let je bila planina zaradi nezanimanja za nekaj let opuščena.

V zadnjem desetletju se v planini poleti pase med 35 in 50 glav mlečne goveje živine ter med 30 in 80 glav nemlečne živine (plemenskih telic in malega pitanega goveda ter nekaj konjev). V planino ženejo konec maja ali v začetku junija, v dolino pa se praviloma vrnejo v začetku septembra. Danes se planina zarašča, ker je manj živine kot nekoč.

V večji stavbi so urejeni sirarna, klet, bivalni prostori, hlev in molzišče. V planini sta preko cele pašne sezone zaposlena sirar in pastir. Mlekar je plačan z denarjem od prodaje sira, pastir pa s subvencijami. Od leta 2007 je planina opremljena tudi s strojnim molziščem. Vse mleko v planini se predela v sir tolminc, v albuminsko skuto, maslo in pinjenec. Mleko se segreva v velikem sirarskem kotlu. Na primerni temperaturi se ga usiri s sintetičnim sirilom, pusti da koagulira, zatem razreže, zdrobi in dogreva ob stalnem mešanju. Sir se da v plastične modele in stisne pod prešo, da odteče odvečna voda. Nasoli se v slanici. Po enem do dveh dnevih v slanici (odvisno od velikosti koluta; le-ti so bili včasih večjega obsega, zaradi individualne prodaje turistom se danes uvajajo manjši koluti), položijo sir na lesene police v kleti, kjer tolminc zori. Potrebno ga je obračati in na dva tedna prebrisati. Sir in albuminsko skuto se razdeli med lastnike živine. Skuto porabijo svežo (za štruklje, zavitke) ali pa nasolijo in pustijo v posodah, da postane pikantna. Slano skuto uživajo s krompirjem v oblicah.

Planina Matajur je ohranjena in razmeroma dobro urejena (Koren 2006: 43). Dediščina planinske paše in predelave mleka v planinah se ohranja s kmetijsko gospodarsko dejavnostjo, predvsem pa s pritegnitvijo, prizadevanjem in zavestjo mlajših generacij o vrednosti in pomenu (tradicionalne) živinoreje za gospodarstvo (kmetijstvo in turizem), za ohranjanje kulturne pokrajine in kulturne dediščine ter za prehrano.

Strokovne reference in viri

  • Koren, D. 2006: Mlečne planine v Zgornjem Posočju: O življenju in gospodarjenju na planinah s predelavo mleka. Bled. [COBISS-ID 229258752]
  • Marsano, M. 1932: I pascoli alpini dell'alto e medio Isonzo. Gorizia. [COBISS-ID 4067122]
  • Tuma, H. 1918: Pregled goriških planin 1918 po nalogu zavoda za vzpostavitev Goriške. Rokopis iz Arhiva dr. Hernrika Tume. (Rokopis hrani Raziskovalna postaja Nova Gorica ZRC SAZU).
  • Tuma, H. 1924: Naše planine. Jadranski almanah, 76–94. Trst. [COBISS-ID 15179058]

Avtor zapisa

Špela Ledinek Lozej (Inštitut za slovensko narodopisje, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti), Anja Škarabot

Predlog citata

Ledinek Lozej, Š.; Škarabot, A. 2014: Paša in predelava mleka v planini Matajur. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/485-pasa-in-predelava-mleka-v-planini-matajur.

Komentarji

11. julij 2017, 15:57

do liveka z avtom kako pa naprej.

lep pozdrav.

Komentiraj