S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Na Bleku na Krvavcu

Uradna oznaka: Ambrož pod Krvavcem - Arheološko območje Dom
Visokogorski naselji lovcev in pastirjev iz srednjega veka (9.–16. stoletje), prostor legendarnih Ajdov.

Opis

Krvavec je stranski greben Kamniško-Savinjskih Alp, ki severno od Ljubljane sega nad Ljubljansko kotlino. Na nadmorski višini 1600 m so arheološke raziskave v letih 2004–2009 odkrile ostanke dveh naselbin. Pri starejši so bile raziskane 3 zgradbe, kultna jama in ograda za živino. V celoti je tam stalo največ 6 hiš. Ljudje so jih uporabljali v času poletne paše. Kvadratne lesene stavbe so bile usmerjene po straneh neba, delno naslonjene na pobočje, delno pa oprte na lesene podpornike. Tako je bil pod bivalnim prostorom suh prostor za molžo živine. V bivalnem prostoru je bilo odprto ognjišče, okrog katerega je stalo kuhinjsko posodje, ki kaže enako raznovrstnost kot v dolini. To govori za prisotnost žensk, ki jo dokazuje tudi najdba ženskega prstana. Redili so drobnico in svinje ter občasno lovili tudi divjad. Kožo zaklanih živali so sušili na kraju samem. Mleko so predelovali v sir. Kultna jama je bila zapolnjena s kamni, pepelom, velikim delom lonca. V površino je bil zapičen nož s konico navzgor. V tem lahko vidimo simbole vode, ognja in zemlje ter zaščitno dejanje proti silam nevihte. Naselbinski ostanki pripadajo 9. in 10. st. Ena raziskana hiša je bila načrtno opuščena, zato so jo prebivalci izpraznili. Drugi dve hiši pa imata ohranjeno vso stalno opremo, kar kaže, da se prebivalci nekega leta nenačrtovano niso več vrnili. To se je zgodilo v 10. st. Arhitektura, gospodarstvo, legende o velikanih Ajdih, krajevno ime Lahovče v dolini nakazujejo, da so ljudje, ki so v poletnih mesecih zahajali na Krvavec, pripadali potomcem staroselskih Vlahov. Kdaj so se jezikovno slavizirali, nam arheološki zapis ne more sporočiti. Vsekakor pa so del prednikov sodobnih Slovencev.

Druga naselbina pripada mlajšemu času in je bila v uporabi vsaj od 14. do 16. stoletja. Z arheološkimi raziskavami smo doslej dokumentirali tri stavbe in veliko količino (več kot 7000 odlomkov) lončenine. Za razliko od starejše naselbine je bila mlajša postavljena na kraju, kjer je narava v pobočju ustvarila polico. Zanimivo je, da je bila ravnina pomembnejša od sončne ali zavetrne lege. Stavbe niso več vpete v pobočje, ampak imajo hodno površino na tleh. Gre torej za drugačno stavbno zasnovo. Razlika je tudi v živinoreji, ker redijo govedo in konje, česar prej ni bilo. Zdi se, da so prostor nekdanje ograde za ovce uporabili za vrt, kos – blek obdelanega zemljišča na pašniku, ki je prostoru dal ime, ki se je ohranilo do danes.

Najpomembnejše odkritje v mlajši naselbini predstavlja velika stavba iz 15. in 16. stoletja. Gre za dvocelično leseno zgradbo, ki je bila ločena na bivalni del z ognjiščem in konjski hlev. Med najdbami lahko izpostavimo jedilni nož, kakršne so v tem času uporabljali predvsem višji sloji. Druga zanimiva najdba je konjska podkev, ki je bila vzidana v vogal temelja stavbe kot stavbna daritev. Predvsem pa so pomembni rezultati analize razprostranjenosti lončenine in podkovskih žebljev, ki dokazujejo ločevanje stavbe na bivalni in hlevski del.

Zanimivost: Legenda o ajdovskih deklicah na Krvavcu

Četrt utre od Dobrave proti zahodu se dvigata dva grička, katerih jedan se zove »Na ogradi«, in drugi »Za ogrado«. Vmes se razprostira prijazna, nekoliko viseča dolina. Tla so ji jako rodovitna, kajti na severnem konci te dolinice curi izpod sive peči bistra vodica, ki se polagoma poizgublja pod zeleno ruševje, iz katerega rase visoka trava. Národ zove to dolinico »pri Ajdovskih déklicah«. V časih, ko so molili teh krajev prebivalci še svéte jim bogove, stal je »Na ogradi« ponosen grad. Bil je trden, prostran in višji od najvišje sedanjih cerkvâ. V grádu pa je prebival jaki in orjaški Ajd in dve hčerki njegovi. Ajd sam je bil velikan, da malo takšnih in lahko bi se meril na velikost, naj bi še živel, z marsikaterim stolpom kake gorenjske cerkve. Pa tudi njega hčerki sta bili po rásti vredni svojega očeta; jači od marsikatere hóje, obraza očarljivo lepega, očij svetlih kakor zvezde. Krasni so bili njiju lasje, zviti v rumene koderce in prepleteni z dragocenimi biseri. Srečni sta bili déklici, živeči v bogastvu in zadovoljnosti poleg svojega očeta – ali ta sreča ni bila stanovitna.V deželo je prišel sovražnik kruti Pesjan.

Daleč v svojo deželo, ležečo za devetim mórjem, zvédel je pesjánski kralj o krasnih gorenjskih ajdinjah. Pohotne želje so ga obšle in zarotil se je, da ne miruje prej, dokler ne dobi déklic v svojo oblast. Šel je z veliko vojsko na pot. Povsodi, koder je hodila ta kruta drhal, požigala je plenila in morila. Čez več let je prišla ta vojska šele na Gorenjsko. Tudi tukaj je vse razdejala, kar se ji je stavilo na pot. Čudni so bili ti ljudje, kajti namesto človeških imeli so pasje glave; vselej pa, kadar so se bojevali, lajali so po pasje. Ko pridejo pred Ajdov grad, naskočijo ga takoj. Ujamejo nesrečnega očeta ter ga razkosajo na stotine kósov. Toda vsi deli njegovega života so takoj okamneli. In še danes ležé okolo »Ograde« bele skale, ki so po pripovedi národov zemeljski ostanki jakega Ajda.

Déklici sta se srečno rešili in zbežali visoko gôri v planine, kamor niso mogli Pesjáni za nima. To pa je Pesjáne tolikanj razsrdilo, da so razdejali krasni grad do zadnjega kámena. Dolgo časa sta déklici živeli na planinah. Visoko gôri na Krvavci sta sedeli noč in dan zrli dôli v nižavo na razdejani grad in na truplo očetovo, britko sta jokali in točili krvave solze v toliki množini, da je z vrha Krvavca v nižavo pritekel krvav potok solzâ – od tod ima gôra še dandanes svoje ime. (Mejač, A. 1892, Narodno blago iz komenske okolice. – Ljubljanski zvon, str. 354–356).

Avtor zapisa

Andrej Pleterski, Benjamin Štular (Inštitut za arheologijo, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Pleterski, A.; Štular, B. 2010: Na Bleku na Krvavcu. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/108-na-bleku-na-krvavcu.

Komentiraj