S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Hrušica

Uradna oznaka: Podkraj - Arheološko najdišče Hrušica-Ad Pirum
Sinonimi: Ad Pirum
Rimska vojaška utrdba je bila postavljena na gorskem prelazu.

Opis

Mogočna poznorimska trdnjava Ad Pirum (Pri hruški) je stala 858 m visoko na planoti Hrušici, delu Visoke kraške pregrade, kjer je državna cesta Emona–Akvileja dosegla svojo najvišjo točko. Ob prometnici, ki je bila sicer zgrajena že za cesarja Avgusta, je bila na tem mestu prej le poštna postaja. Od 2. stoletja so prelaz nadzorovali beneficiariji, ob koncu 3. stoletja pa so Rimljani zaradi spremenjene vojaške strategije, po kateri so poleg skrajnih meja imperija varovali tudi dohode v Italijo, tu zgradili veliko trdnjavo. Ob Ajdovščini (Kastra) in Vrhniki (Navport) je bila Hrušica nedvomno najpomembnejša utrdba v sistemu alpskih zapor. Njeno obrambno zidovje je še vedno zelo dobro ohranjeno, arheološka izkopavanja pa so v letih 1970 do 1975 razkrila tudi mnoge pomembne elemente v njeni notranjosti.

Ovalni kastel, ki je po velikosti ustrezal vojaški enoti 500 mož (kohorta), je bil spretno zgrajen prav na mestu, kjer je cesta dosegla vrh prelaza. Njegovo obliko so mojstrsko prilagodili naravnim danostim. Cesto, ki je bila speljana preko sedla, je namreč na južni strani ščitil manjši grič, na severni pa 918 m visoki Listnik. Celoto so obdali z izredno močnim, 2,7 m debelim zidom. Kastel je bil dolg 250 m in povprečno širok okrog 70 m. Glede na naravne danosti je bil razčlenjen v dva dela: v spodnjem, skozi katerega je tekla cesta, so bila bivališča, zgornji pa je služil kot zatočišče v primeru, da je bil spodnji del že osvojen. Zgornjo polovico so uporabljali tudi za občasno nastanitev večjih vojaških enot. V njej smemo domnevati obsežno šotorišče.

Spodnji del kastela je bil še posebej močno utrjen. Vanj je vodilo dvoje vrat, ki sta jih na obeh straneh varovala po dva mogočna stolpa. Vrata so bila široka 6 m. V notranjosti utrdbe so odkrili precej zgradb, barak, šotorišč, ognjišč in celo apnenic. Poseben pomen je imela stavba z apsidalnim zaključkom, ki je bila centralno ogrevana. Nepogrešljiv del vsake utrdbe je bil vodni zbiralnik. Na Hrušici je imel okroglo obliko in se je tako razlikoval od pravokotnih cistern poznejših poznoantičnih utrdb.

Tik pred trdnjavo se je od glavne ceste odcepila stranska pot, ki je vodila proti Razdrtemu in Vipavski dolini. Predstavljala je pomembno obhodno povezavo v primerih, ko je bilo gibanje po glavni komunikaciji onemogočeno. Na mestih, kjer je prečkala zaporna zidova, sta jo varovala močna stolpa.

V številnih novcih iz 3. in 4. stoletja se odlično odraža intenzivnost življenja v utrdbi, iz njih pa je mogoče razbrati tudi spreminjanje števila posadke in pomembnejše dogodke. Skozi trdnjavo so se v 4. stoletju v razgibanem času državljanskih vojn valili mnogi vojaški oddelki, bila pa je tudi delno prizorišče dveh velikih vojaških spopadov, o katerih poročajo zgodovinski viri. Prva omemba se nanaša na boje med Konstancijem II. in uzurpatorjem Magnencijem. Tako vemo, da je Konstancijeva vojska septembra 352 trdnjavo oblegala in jo tudi zavzela. Druga, še usodnejša bitka, ki je potekala 5. in 6. septembra 394, je bila pri Frigidu. V njej je Teodozij premagal Evgenijevo vojsko, prav na Hrušici pa je padla prva ključna odločitev, ki je Teodoziju pripomogla k zmagi: tukaj je namreč na njegovo stran prestopil Evgenijev general Arbicion, ki bi bil moral z obkoljevalnim manevrom skočiti Teodoziju v hrbet. Nekateri domnevajo, da je bila na Hrušici štabna baza sistema alpskih zapor (Claustra Alpium Iuliarum).

Novčni obtok je ob koncu 4. stoletja usahnil, vendar je trdnjava funkcionirala vsaj še na začetku 5. stoletja. Kmalu zatem je bila opuščena tako kot celotni odsek ceste čez Hrušico.

Strokovne reference in viri

  • Ulbert, T. et al. (ur.) 1981: Hrušica. Spätrömische Paßbefestigung in den Julischen Alpen. Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 31. München. [COBISS-ID 37379072]
  • Šašel, J. 1988: Ad Pirum - rimska štabna baza na Hrušici. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov 159. Maribor. [COBISS-ID 6534912]

Avtor zapisa

Slavko Ciglenečki (Inštitut za arheologijo, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Ciglenečki, S. 2010: Hrušica. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/426-hrusica.

Komentiraj