S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Ljubljanica

Uradna oznaka: Ljubljanica
Ljubljanica je najpomembnejša reka Ljubljanskega barja z obsežnim kraškim zaledjem.

Opis

Ljubljanica je 41 km dolga reka v južnem delu Ljubljanske kotline. Izvira v številnih kraških izvirih med Vrhniko in Verdom, preči Ljubljansko barje, teče skozi Ljubljano in se vzhodno od Zaloga kot desni pritok izliva v Savo. Njeno porečje obsega 1779 km2, od tega je 1100 km2 kraškega.

Ljubljanica je tipičen primer ponikalnice, saj se v njenem zaledju izmenjujejo mnogi odseki s površinskim in podzemnim vodnim tokom. Njene vode se zbirajo v cerkniškem in pivškem povirnem kraku, ki se podzemno združita v Planinski jami. Cerkniški povirni krak se začenja pri Prezidu in na Babnem polju s Trbuhovico, ki kmalu ponikne. Kot Veliki Obrh se spet pojavi na Loškem polju, kjer se mu pridruži še Mali Obrh, v katerega se stekajo vode s Snežnika. Od tod voda podzemno odteče v izvire Stržena na Cerkniškem polju. V Stržen se na polju izliva Lipsenjščica, v katero se podzemno steka Bloščica z Bloške planote. Del cerkniških voda ponikne sredi polja in se podzemno pretaka v izvire Bistre, preostali del pa skupaj s Cerkniščico doseže številne ponorne jame ob severozahodnem robu polja. Te vode se kot Rak ponovno prikažejo v Rakovem Škocjanu.

Pivški povirni krak se začenja v bližini Zagorja pri Pivki. Rečica Pivka teče proti severnemu robu Pivške kotline in skupaj s pritokom Nanoščico ponikne v Postojnski jami.

Na sotočju v Planinski jami se cerkniški in pivški povirni krak združita. Iz jame izvira Unica, ki se ji pridruži še Malenščica, v katero se stekajo kraške vode Javornikov. Unica prečka Planinsko polje in ponikne v številnih ponorih, nato pa podzemno odteče v izvire Ljubljanice, Ljubije in Bistre na območju med Vrhniko in Bistro. Vodam Ljubljanice se podzemno pridruži še Logaščica, ki ponika sredi Logatca.

Zaradi neznatnega strmca je moral biti nekdaj naravni tok Ljubljanice močno vijugast. Verjetno so ga izravnali in uredili že v rimski dobi. Tedaj je po Ljubljanici in naprej po Savi potekala pomembna vodna pot. Rimljani so na območju zdajšnje Vrhnike ustanovili utrjeni Nauportus, ki ga je sestavljalo vojaško središče na Hribu in trgovsko središče na Bregu ob Ljubljanici. Tu so na ladje prekladali blago, ki je prek Hrušice prispelo po stari rimski cesti prek Vipavske doline.

Kot kaže, so Rimljani najprej uredili tako imenovano »Staro Ljubljanico«, katere struga je v dolžini 4,5 km ohranjena v bližini Notranjih Goric oziroma Podpeči. »Stara Ljubljanica« je bila od izvirov usmerjena proti Ljubljani, struga sedanje Ljubljanice pa se povsem približa kamnolomom pri Podpeči, kjer so stoletja izkoriščali podpeški apnenec in ga po reki prevažali v Ljubljano.

Na Ljubljanskem barju je promet po vodnih poteh prevladoval do začetka 19. stoletja, ko je čolnarstvo na Ljubljanici začel izrivati cestni promet med Dunajem in Trstom, izgradnja Južne železnice od Dunaja prek Ljubljane do Trsta, odprte leta 1857, pa je vlogo vodne poti dokončno izničila.

Na Ljubljanskem barju se v Ljubljanico steka več rečic in potokov. S severa pritekajo levi pritoki Podlipščica, Horjulščica, Gradaščica in Glinščica. Porečja teh vodotokov so večinoma zgrajena iz vododržnih kamnin, zato ob padavinah njihovi pretoki hitro narastejo, kar povzroča pogoste poplave. Z juga v Ljubljanico pritečejo desni pritoki Borovniščica, Iška, Želimeljščica, Ižica in potoki z Golovca. Prve tri rečice so vrezale v apnenec in dolomit dolge in ozke doline, ki se vzdolž tektonskih prelomov raztezajo v smeri od juga proti severu. Ižica priteka na površje iz kraških izvirov na Igu, medtem ko se v kratke pritoke z Golovca stekajo vode s tamkajšnjih vododržnih kamnin.

Strokovne reference in viri

  • Brenčič, M. 2008: Vode Ljubljanskega barja in njegovega obrobja. Ljubljansko barje: neživi svet, rastlinstvo, živalstvo, zgodovina in naravovarstvo (ur. Pavšič J.). Ljubljana. [COBISS-ID 242367232]
  • Gams, I. 2004: Kras v Sloveniji v prostoru in času. Ljubljana. [COBISS-ID 214527488]
  • Melik, A. 1946: Ljubljansko mostiščarsko jezero in dediščina po njem. Ljubljana. [COBISS-ID 42629]

Avtor zapisa

Mauro Hravtin (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Predlog citata

Hravtin, M. 2010: Ljubljanica. DEDI - digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/383-ljubljanica.

Komentiraj