S piškotki izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo. Z uporabo naših storitev se strinjate z uporabo piškotkov. V redu Piškotki, ki jih uporabljamo Kaj so piškotki?

Triglavski ledenik

Uradna oznaka: Ostanki ledenika pod Triglavom
Sinonimi: Zeleni sneg
Triglavski ledenik je okrog hektar velika ledeniška zaplata, ostanek nekdaj obsežnejšega poledenelega sveta severovzhodno pod Triglavom (2864 m) v Julijskih Alpah.

Video vsebine

1

Opis

Triglavski ledenik, zdaj le še okrog hektar velika ledeniška krpa ali zaplata, je ostanek nekdaj precej večjega ledenika v južnem delu Triglavskih podov, severovzhodno pod vrhom Triglava. Bolj kot njegove skromne razsežnosti in nekatere ledeniške značilnosti sta zanimivi sama lega in dinamika v obeh, vsako leto menjajočih se dobah, redilni (oktober–april) in talilni (maj–september). Ledenik je eden najbolj jugovzhodno ležečih na območju Alp. Ker je na razmeroma nizki nadmorski višini, je še posebej občutljiv na podnebne spremembe. Med najbolj očitnimi pokazatelji teh je kolebanje ledenika, natančneje zmanjševanje njegove površine in debeline. V zadnjih desetletjih so zanj najbolj zaslužne skoraj vseskozi naraščajoče temperature v talilni dobi ter občasne s snegom podhranjene redilne dobe. Prav zato je Triglavski ledenik zanimiv tudi kot predmet znanstvenih preučevanj. Sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU izvajajo redne letne meritve in opazovanja že vse od leta 1946, kar je eden najstarejših in najdlje trajajočih znanstvenoraziskovalnih projektov v Sloveniji.

Ostanki nekoč bistveno večjega ledenika so v večji del leta senčni severovzhodni legi na nadmorski višini 2450–2500 metov, natančneje na strmem melišču tik pod kratkim ostenjem vršne piramide, ki povezuje Mali Triglav (2725 m) in Triglav (2864 m). Čelo ledenika je na valovitih in rahlo nagnjenih ter grbinastih in z gruščem prekritih podih. V 2. polovici 19. stoletja je bilo precej nižje, saj je ledeniški jezik segal prek položnejšega dela zakraselih visokogorskih podov (na to kažejo venci moren polmesečaste oblike) vse do roba Triglavske severne stene. Tu so se lomili večji kosi ledu (seraki) in padali prek ostenja v dolino Vrat. Ob začetku meritev po 2. svetovni vojni je postopoma izginil njegov zahodni del, kjer so še nekaj desetletij pozneje vztrajala posamezna večja snežišča. V osemdeset­ih letih prejšnjega stoletja je razpadel na dva dela – zgornjo, večjo ledeniško zaplato neposredno pod ostenjem Malega Triglava, ki jo še vedno merimo, in spodnjo vzhodno od Glave (2426 m), katere meritve so takrat opustili. V zadnjih dvajsetih letih na koncu talilne dobe ni več mogoče opaziti značilnih prečnih in podolžnih ledeniških razpok, vse pogosteje pa je videti v smeri največjega strmca potekajoče snežne žlebiče, ki potrjujejo močno taljenje. Po njih pretakajoča se ledeniška voda odteka podzemno proti robu stene ter v bližnje Triglavsko brezno. Na dan prihaja tudi v izviru Triglavske Bistrice v zatrepu doline Vrat, kar so potrdili sledilni poskusi. Del ledeniške površine je prekrit z gruščem, pod katerim je fosilni ali ujeti led. Ta bo lahko vztrajal dlje časa kot sam ledenik, saj grušč na površju upočasnjuje taljenje ledeniških plasti.

Meritve so sprva potekale s pomočjo barvnih oznak oziroma meritev razdalje od teh do roba ledenika. Dinamiko so ugotavljali z odčitavanjem sprememb pri posameznih merilnih točkah na obodu ledenika. Z leti pa so te zaradi hitrega nazadovanja ledenika postale neuporabne. Od leta 1976 snemajo ledenik tudi s posebnim, panoramskim fotoaparatom, vsi podatki o ledeniku pa gredo tudi v mednarodno izmenjavo. Od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja meritve potekajo večinoma s sodobnejšimi fotogrametričnimi napravami (laserski teodolit), od leta 2005 pa tudi z aerosnemanjem.

Tako kot za vse alpske ledenike so tudi za Triglavski ledenik v zadnjih stoletjih značilna podobna kolebanja. Vzroik za razlike v hitrosti sprememb so različna nadmorska višina, lega in velikost ledenikov. Po višku na začetku 17. stoletja v naslednjih 250 letih, razen prehodnih izjem, ni bilo večjega spreminjanja njihove površine. Tudi večina ledenikov v Vzhodnih Alpah je naslednja viška dosegla med letoma 1770 in 1780 ter sredi 19. stoletja, po letu 1920 pa je opazno njihovo nenehno nazadovanje in tanjšanje. Ledeniška zaplata pod Triglavom, zaradi nekdaj značilne barve ledeniških plasti znana tudi kot Zeleni sneg, je nastala v zadnjem hladnejšem obdobju, tako imenovani mali ledeni dobi. Ta je v Alpah trajala od sredine 14. do sredine 19. stoletja, ko so tudi drugi alpski ledeniki dosegli največji obseg. Ob koncu 19. stoletja je Triglavski ledenik, ki je takrat meril več kot 40 hektarjev, segal do roba Triglavske severne stene. Ob začetku natančnejših meritev in opazovanj se je njegova površina zmanjšala na 15 hektarjev, skoraj pol stoletja pozneje pa le še na petino tega. V zasdnjih letih se je površina še naprej zmanjševala, posebej po izjemnem krčenju v talilni dobi leta 2003, da bi – ob meritvah leta 2007 – z 0,6 ha dosegla svoj minimum.

Triglavski ledenik se v zadnjih desetletjih tudi intenzivno tanjša. Poleti 2000 so opravili prve meritve debeline ledu s pomočjo georadarja. Največja izmerjena debelina na 12 prerezih je bila 9 metrov, povprečna pa do 3 metre. S pomočjo analize različnih meritev in posnetkov je bilo ugotovljeno, da se je prostornina ledenika med letoma 1992–2008 zmanjšala za štiridesetkrat oziroma z okrog 400.000 na vsega 10.000 m3. Izračuni fotogrametričnih analiz so pokazali, da je samo na območju, na katerem se je ohranil do takrat, v predhodnih sedmih letih izginilo okrog 100.000 m3 ledu. Podatke o ledeniku pošiljamo tudi na Svetovno službo za opazovanje ledenikov (World Glacier Monitoring Service) s sedežem v Zürichu.

Zadnji, po višini snežne odeje nekoliko nadpovprečni snežni sezoni 2008/09 in 2009/10 sta sicer zaustavili trend intenzivnega krčenja (2,5 ha leta 2010). Upoštevati pa moramo, da gre prirast predvsem na račun več metrov debelih plasti ledeniškega firna vzdolž oboda ledenika, to je dobro predelanega starega snega zadnje snežne sezone. Ta je šele na več let ali celo desetletij dolgi poti, da se preobrazi v ledeniški led. V kolikor se bodo v naslednjih letih ponovile za krčenje ledenika ugodne razmere, kakršnim smo bili priča med letoma 1992 in 2007, bo prirast hitro izničen. Že v naslednjih letih se bo pokazalo, ali gre le za prehoden pojav ali pa je preobrat posledica ublažitve podnebnih sprememb. V nasprotnem primeru bo ledenik v naslednjem desetletju ali dveh najverjetneje izginil.

Strokovne reference in viri

Opombe

Predlagamo, da uvrstimo ledenik tudi med hidrološko dediščino.

Avtor zapisa

Miha Pavšek (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Komentarji

95ba4e970146e16193f3f677e5ab0f8b?s=32&r=pg&d=mm
20. julij 2012, 01:48

Super razlaga. Hvala za vašo skrb do zgodovine.

Komentiraj