By using cookies, we improve your user experience. By using our services, you agree to the use of cookies. OK Cookies that we use Privacy Policy

Pokljuška soteska

Official label: Pokljuška soteska
Synonyms: Soteska Ribščice
Slikovita soteska na severovzhodnem robu visoke planote Pokljuke je del Triglavskega narodnega parka, 7 km severozahodno od središča Bleda.

Description

Pokljuška soteska je 2 km dolg odsek suhe doline na severovzhodnem robu Pokljuke oziroma na vzhodnem robu Triglavskega narodnega parka, 7 km severozahodno od središča Bleda. Pristopi so trije: z Mrzlega studenca na Pokljuki od zgoraj, z Zatrnika ali s Stare Pokljuke od strani, in iz Krnice oziroma doline Radovne od spodaj.

Geomorfološka naravna dediščina Ob koncu predzadnje in zadnje ledene dobe (zadnja se je končala pred okrog 10.000 leti) je iz talečega se Pokljuškega ledenika odtekajoča voda izkoristila tektonsko razpoko v trdem zgornjetriasnem apnencu, jo pozneje z erozijo in korozijo razširila ter tako oblikovala ozko in globoko skalno tesen. Poglabljanje v dvigajočo se skalno gmoto je bilo odvisno od erozijske baze v dolini Radovne, od koder se je umaknil Radovenski ledenik. Od tu so si vode utirale pot skozi 3 in pol kilometre oddaljeni, takrat še nastajajoči Blejski Vintgar proti Savi Dolinki.

Ko je led na Pokljuki izginil, je Pokljuška soteska izgubila hidrološko funkcijo. Danes skoznjo le občasno teče hudourniška voda in takrat v stranski dolini nastane celo slap. Sicer se manjša voda pojavi šele v spodnjem delu soteske, pod gruščem, in na površje privre tik pred iztekom v dno doline Radovna.

Dolina, ki se začenja na nadmorski višini 1208 m pri Mrzlem studencu na Pokljuki, se poglablja v severovzhodni smeri in se po dobrih 6 kilometrih izteče na nadmorski višini 621 m. Uvršča se med večje slovenske suhe doline in je v celoti prehodna. Posebnost soteske so meandrske razširitve in zožitve oziroma menjava širših delov, tako imenovanih »vrtcev«, in ozkih tesni vintgarskega tipa. Razširjeni deli so nastali na območjih tektonske razlomljenosti in kamninske pretrtosti. Tesni pa so na mestih, kjer je kamnina kompaktna in trdnejša. Strme, marsikje celo previsne stene so visoke do 50 m, v spodnjem delu celo 150 m. V najožjih delih so narazen le par metrov, na več mestih pa se skoraj stikajo. Ponekod se pojavljajo ogromni stebri in pomoli. V sodobnosti je prevladujoč geomorfni proces mehansko razpadanje zaradi delovanja zmrzali (Kunaver 2010). Pozimi na območju soteske pade od 2 do 4 m snega, ki obleži 6 ali 7 mesecev. Prisotna je tudi kemična erozija ali korozija, saj območje gradijo predvsem vodotopne karbonatne kamnine. Posledica vseh teh procesov je vrsta geomorfoloških zanimivosti: kratka Stranska soteska z zatrepom, prek katerega ob deževju iz obvisele doline pada slap kar 22 m globoko, veliki naravni most, v stenah so police, vdolbine in številne votline, med katerimi je najbolj znana Pokljuška luknja. To je stranski podzemni rov, visok do 15 m, z vhodno in izhodno odprtino ter dvema oknoma v stropu. Skozenj je nekoč s planote odtekala voda, zdaj pa tod vodi strma steza, ki povezuje dno soteske s planoto oziroma z zdaj nenaseljenim zaselkom Staro Pokljuko. Drugi naravni most je nastal z zagozdenjem skal in vejevja v zgornjem delu najožje tesni. Znan je kot Partizanski prehod in ga preči pot z Zatrnika na Staro Pokljuko. Pod njim so lesene galerije s potjo vzdolž soteske. Tretji, manjši naravni most opazimo v južni steni tako imenovanega Velikega vrtca nad galerijami (Smolej, 1982).

Skozi sotesko vodi Slovenska planinska pot, ki je na tem odseku tudi Slovenska geološka pot. Tu namreč lahko spoznamo sive apnence z roženci, ki naj bi bili odloženi v globljem zgornjetriasnem morju oziroma v tektonskem jarku med Julijsko in Dinarsko karbonatno platformo.

Botanična naravna dediščina Skumavec (1996) na območju Pokljuške soteske navaja 4 gozdne združbe: 1. bukev in trilistno vetrnico (Anemone-Fagetum), 2. subalpski smrekov gozd (Rhytidiadelpho-Piceetum), 3. srednjeevropski gozd plemenitih listavcev, gorskega javorja in petelinčkov (Corydalo-Aceretum) ter 4. gozd črnega gabra in malega jesena (Orno-Ostryetum). Omenja tudi rastlinske vrste iz zeliščne plasti in navaja, da je Mitja Zupančič tu ob poteh določil kar 120 različnih rastlinskih vrst. Številne so značilne za alpsko območje, sem pa so jih zanesle ledeniške vode. Tu torej uspevajo aconalno in so ohranjene zaradi posebnih podnebnih in mikroreliefnih razmer. Med njimi so dvocvetna viola (Viola biflora), predalpski peteroprstnik (Potentila caulescens), pisana vilovina (Sesleria varia), lepki osat (Cirsium eristhales), alpski čober (Calamintha alpina), gorski šetraj (Satureja alpina), Scheucerjeva zvončnica (Campanula scheuchzeri), ozkolistna preobjeda (Aconitum angustifolium), trpežna srebrenka (Lunaria redivia), praprot peruša (Matteuccia struthiopteris), 3 vrste kamnokrečev (Burserjev (Saxifraga burserana), klinolistni (Saxifraga cuneifolia) ter okroglolistni (Saxifraga rotundifolia)) in druge.

Rastlinstvo na dnu soteske se izrazito loči od rastlinstva, ki uspeva višje na pobočjih, v skalnih razpokah in na policah. V dolinskem dnu vladajo mraziščne razmere z obilico vlage, kar je ugodnejše za drevje, praproti in mahove. Višje na pobočjih in v stenah je topleje, prsti so plitve in sušne. Drevje je tam nižje rasti (gaber), krepita se grmičevnata (mali jesen, jerebika, mokovec, negnoj …) in zeliščna plast (resje, homulice, ostre trave …).

Rastje v Pokljuški soteski je prepuščeno naravnemu razvoju.

Kulturni pomen Skoraj istočasno kot Blejski vintgar so še v času Avstroogrske, leta 1892, turistom na ogled odprli tudi Pokljuško sotesko s Pokljuško luknjo. Celotna soteska, ki je bila v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter zatem Kraljevine Jugoslavije med svetovnima vojnama del lovskega revirja kraljevske družine Karadjordjevićev, je postala prehodna šele leta 1930. Tedaj so v najožjem delu zgradili Galerije kraljeviča Andreja in tako omogočili najkrajšo pot iz doline Radovne proti Mrzlemu studencu, uredili pa so tudi krožno pot vzdolž soteske v obliki osmice. Na tej poti naletimo še na sledi oglarjenja, ki je bilo tu razširjeno od 15. stoletja dalje, in na skalo v Pokljuški luknji, imenovano Prižnica. Spominja na Primoža Trubarja, ki naj bi se v soteski nekaj časa zadrževal v 16. stoletju, medtem ko je skupaj s somišljeniki bežal v Nemčijo (Račič, 2007).

References and resources

  • B. 1892: Eröffnung der Pokluka-Schlucht. Laibacher Zeitung (04.08.1892, leto111, št. 176, str. 1517). Ljubljana.
  • Kunaver, J. 2010: Pokljuška soteska, izjemna naravna znamenitost – lahko dostopen cilj šolske ekskurzije.. Geografija v šoli 19, št 1, str. 22–32.. Ljubljana. [COBISS-ID 42425698]
  • Ramovš, A. 1986: Pokljuška soteska – svojevrsten naravni spomenik.. Proteus 49, št. 4, str. 147–150.. Ljubljana. [COBISS-ID 614198]
  • Račič, B. 2007: V Pokljuški luknji je menda pridigal celo Primož Trubar: Pokljuška (parkovna) pot v TNP.. Delo 49, št. 104 (9. 5. 2007), str. 23.. Ljubljana. [COBISS-ID 117549568]
  • Skumavec, J. 1996: Ogled Pokljuške soteske. Gozdarski vestnik 54, št. 4, str. 225–226.. Ljubljana. [COBISS-ID 102566]
  • Smolej, I. 1982: Pokljuška soteska. Gorje. [COBISS-ID 11764283]
  • Smolej, I. 1996: Pokljuška soteska. Gea 6, št. 7, str.8–9.. Ljubljana. [COBISS-ID 11764283]
  • Zaplotnik, C. 2004/2005: Po gozdnih učnih poteh : na Gorenjskem je pod okriljem zavoda za gozdove osem gozdnih učnih poti. Gorenjska 57, str. 66–67. Kranj. [COBISS-ID 10242614]

Notes

Zaradi geološkega pomena skozi sotesko vodi Slovenska geološka pot, zato predlagamo, da se sotesko uvrsti tudi med geološke naravne vrednote., Poleg tega ima Pokljuška soteska kulturni pomen. V 16. stoletju je bila domnevno skrivališče protestantov na begu. Leta 1930 so z izgradnjo galerij skozi najožji del omogočili prehodnost in s tem tudi turistični obisk celotne soteske. Po drugi svetovni vojni je bila pozabljena, leta 2009 so galerije temeljito obnovili. V soteski so tudi sledi kopišča - kraj, kjer so v oglarskih kopah kuhali oglje.

The author of the record

Maja Topole (Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti)

Citation suggestion

Topole, M. 2011: Pokljuška soteska. DEDI - Digital Encyclopedia of Natural and Cultural Heritage of Slovenia, http://www.dedi.si/dediscina/457-pokljuska-soteska.

Comment